Štart v Aksumu
Po skoraj zamujenem letalu v Istanbulu in prebedeni noči na letališču v Addis Abebi, v dopoldanskih urah končno priletim na cilj; Aksum (Axum), ki leži na skrajnem severu Etiopije (glejte priloženo mapo), s svojimi 44 tisočimi prebivalci ne izgleda kot mesto. Skozenj se vije le ena in edina asfaltirana cesta (asfalt se seveda konča nekaj 10 metrov izven mesta), ob njej pa so nagnetene trgovinice in lokalni bari s plastičnimi stolčki, kjer domačini klepetajo ob skodelicah kave in čaja.
Sobota je in v mestu poteka tedenska tržnica. Kupi plastičnih posod, oblek, zelenjave, neznanih žit, v piramide naložene škatle pralnega praška, olje, sol… Ponujajo mi svežo solato in posteljni okvir. Zakaj že? Sonce neusmiljeno pripeka in počutim se kot na mravljišču. Izpod dežnikov, ki domačinom služijo kot senčniki, švigajo nezaupljivi pogledi, tu-in-tam pa tudi sramežljivi beli nasmehi… Še najbolj pogumni so otroci, ki vsi v en glas pozdravljajo in prosijo za denar (“Hello-1-Birr”).
Področje Aksuma je bilo že od nekdaj pomemben center trgovine. V starem veku je tu vladalo mogočno Aksumsko cesarstvo, ki je vzcvetelo in obogatelo prav na račun pomorske trgovine med Azijo in Afriko. Svojo moč in vpliv so vladarji kazali z občudovanja vrednimi monolitnimi obeliski. Sledenji, kot neme priče zgodovine, še danes ponosno stojijo v centru Aksuma in privabljajo turiste s celega sveta. Preko 100 jih je, obeliskov namreč, domačini pa so še posebej ponosni na največjega. Gre za 24.6 metrov visok t.i. italijanski obelisk, katerega je v času kolonialne okupacije Mussolini kot vojni plen dal prepeljati v Rim. Po več kot 70 letih se je leta 2008 obelisk ‘vrnil’ nazaj v domovino. Za to priložnost so ga razrezali v tri kose in slednje pripeljali v Aksum z največjim letalom na svetu – ruskim Antonovom.
Ste pripravljeni, da (ponovno) odrinemo na pot?
Po napornem afriškem mesecu me je v nedeljo, ob povratku v domovino, pozdravil snežni metež. Črno celino je tako zamenjala s snegom pobeljena pokrajina, majice s kratkimi rokavi so nadomestili puloverji, brezskrbno pohajkovanje in ogledovanje znamenitosti pa organizirano jutranje vstajanje in hitenje na delo.
Z mislimi še vedno pod žgočim etiopijskim soncem, se počasi privajam na (nekoč že) ustaljen dnevni ritem. Ob tem »predalčkam« vtise več sto kilometrov prepotovanih luknjastih in prašnih makadamskih cest, neprespanih ledenih treking noči, doživetih srečanj z odročnimi plemeni in eksotičnimi živalmi, dogodivščin ob izpadih elektrike, polomljenih poizkusev naročanja hrane v amharščini, itd.
Delček teh vtisov bom, skupaj s fotografijami, poskušal strniti v prihajajočih decemberskih objavah! Komaj čakam, da ponovno podoživim celotno dogodivščino! Ste pripravljeni, da odrinemo na pot?
Foto(u)trip gre polnit baterije
Tole bo verjetno zadnja objava, preden za nekaj časa pobegnem
v tople kraje. Kljub temu, da imam na potovanjih navado pisati blog, bo v obdobju naslednjega meseca Foto(u)Trip najverjetneje počival. Internetne povezave v Etiopiji so (baje) slabe, dostop do interneta pa se tudi ne ponuja ravno na vsakem koraku. Po pravici povedano, mi tokrat kar ustreza, da je tako! To je edinstvena priložnost, da se odklopim od »e-sveta«, si napolnim baterije in se vrnem nazaj z novimi idejami za objave! Pa brez skrbi, slike in popotniški zapiski sledijo, ko se vrnem!
Priprave so v polnem teku in pri pakiranju se poskušam držati pravila »manj je več«. Seznam stvari se kljub temu pridno polni. Z menoj na pot gre prav gotovo top 5 pripomočkov za lajšanje popotniških tegob, kot tudi Ultra-Sil Dry nepremočljiva vreča, posoda X in doma narejene energijske ploščice. Potovalna lekarna bo dobro založena, saj je v državah tretjega sveta najbolje, da imaš pri roki vse, od obližev, do antibiotikov. Tudi na mit o Coca-Coli še nisem pozabil. Adrenalina je tudi že za polno torbo in skrajni čas je, da se akcija začne! :D
Kje in kako si je tovariš Tito uredil vizo?
Slovenci jo potrebujemo. Etiopijsko vizo namreč! In ker nas še vedno štejejo med »balkanske države«, moramo slednjo urediti še pred prihodom v Etiopijo. Vsi preostali Evropejci jo dobijo kar na letališču v Addis Abebi, ampak mi ne! Katastrofa! Moja zgodba o etiopijski vizi se je začela že dober mesec nazaj, sedaj pa je končno dobila epilog. Kljub temu, da je nam najbližja Etiopijska ambasada na Dunaju, moramo Slovenci za vizo zaprositi na ambasadi v Rimu. In če to še ni dovolj, Italijani izrecno zahtevajo urejanje (t.j. pošiljanje in prevzem dokumentov) preko pregrešno dragega DHLa.
Ideja o tem, da bi Italijani izdali pooblastilo, na podlagi katerega bi mi ambasada na Dunaju smela izdati vizo, je splavala po vodi. V zadnjem trenutku sem namreč ugotovil, da etiopijsko ambasado na Dunaju v tem mesecu zapirajo in zato viz ne izdajajo več. Po številnih klicih v Rim, kjer je telefon ponavadi več kot 10 minut zvonil v prazno in kjer so mi uslužbenke v polomljeni angleščini, brez podrobnejše razlage, brezglavo zatrjevale »No-no Vienna! Only Roma! Vienna wrong information!«, mi ni preostalo drugega, kot da vizo uredim v kaotičnem Rimu. Še dobro, da Slovenci veliko potujemo in da sem zato preko spleta hitro našel še dva popotnika, s katerima smo združili moči in skupaj uredili vizo
(beri: razdelili poštnino). Potni list z vizo je po dobrem tednu »pogajanj« z ambasado in DHLom končno nazaj. In nauk zgodbe: »No Vienna! Roma!« …na žalost!
In kaj ima pri vsem tem naš tovariš Tito? No, tudi on je v času »vladanja« kar dvakrat obiskal Etiopijo (l.1955 in l.1959). Velikemu prijatelju etiopijskemu carju Haile Selassije je celo podaril vojaško ladjo, v zameno pa v središču Addis Abebe dobil svojo vilo (danes ambasada Srbije). Pa pustimo malenkosti ob strani, mene zanima le kje in kako si je pred odhodom v Etiopijo tovariš Tito uredil vizo?! :P (časopisni članek: Celjski tednik, 16.12.1955)
Dežela Haile Gebreselassija
Čas je, da podrobneje pojasnim hudomušno objavo predprejšnjega tedna. Z njo sem namreč napovedal moj jesenski trip na črno celino. Večina vas je verjetno ugotovila, da gre za zibelko človeške civilizacije – Etiopijo. Tam namreč še vedno uporabljajo Julijanski koledar, ki sestoji iz dvanajstih mesecev po 30 dni, preostanek dni v letu pa »pade« v trinajsti mesec. V primerjavi z našim Gregorijanskim koledarjem, Julijanski koledar »zamuja« 7 let in 8 mesecev. Božič praznujejo 7. januarja, novo leto pa 11. septembra. Še vedno zbegani?
Ob omembi Etiopije se vam večini pred očmi verjetno najprej pojavijo podobe velike humanitarne krize iz leta 1980, ko je zaradi lakote umrlo več kot milijon prebivalcev, drugi se morda spomnite zmagovitega etiopijskega atleta Haile Gebreselassija, ki je podrl več kot 25 tekaških svetovnih rekordov, spet tretjim pa »zadiši po kavi«, katera naj bi izvirala prav iz Etiopije.
S 85 milijoni prebivalcev, površino, ki obsega 54 Slovenij, bogato zgodovino in raznoliko naravo, Etiopija velja za izredno zanimivo, a malo obiskano popotniško deželo. Etiopijsko višavje s številnimi tritisočaki (najvišji vrh sega krepko preko 4500m) ponuja čudovite možnosti za trekinge. Vulkanska pokrajina na severu države je svet iz drugega planeta; depresija Danakil, ki leži 150m pod morjem, velja za najbolj vročo točko na Zemlji, saj povprečna letna temperatura presega 64°C. Potem so tu še znamenite, v kamen vklesane cerkve v Lalibeli, ki pričajo o tesni povezanosti etiopijske zgodovine s krščansko vero. Nenazadnje je bila Etiopija ena prvih držav na svetu, ki je prevzela krščanstvo. Čisto nasprotje severu je južna Etiopija, ki predstavlja dom afriškim plemenom Surma, Mursi, Karo, Bumi, Bana, itd,… Številni pravijo, da se prav tam skriva še zadnji košček prvinske Afrike!(?) Se res?
Iz Ljubljane naprej v preteklost (k’k to?)
Začelo se je s kvalifikacijami potencialnih destinacij. 
V finalu je črna celina premagala večno favoritko Azijo. Waka waka, this time for Africa! Zakaj pa ne! Letalska karta je v žepu. Iz Ljubljane v Istanbul in naprej v preteklost! K’k to? Dežela jutri namreč vstopa v leto 2003. Japajade!? Sem omenil, da doli sije sonce trinajst mesecev dni na leto? Zakomplicirana reč! :) Pa tudi kave ne bo manjkalo. Baje. Se že veselim!
Nič jasno? Stay tuned!
