»Šnelkurz« injere za konec
To bo zadnja objava v sklopu popotniških zapiskov iz Etiopije. V štirih tednih potovanja sem obiskal tako sever, kot tudi jug države, za konec pa sem si prihranil še glavno mesto. V Addis Ababi, četrtem največjem afriškem mestu, občutite blišč in bedo Etiopije bolj kot kjerkoli drugje. Ob širokih avenijah se dvigajo nove, večnadstropne veleblagovnice, poslovne in stanovanjske zgradbe, takoj za njimi pa stojijo slumi pločevinastih barak. Številni brezdomci ležijo po ulicah in se borijo za preživetje, medtem ko drugi brezskrbno posedajo v finih lokalih in se zabavajo v klubih.
Konkretnih planov za Addis Ababo nisem imel, mi pa je na pamet švignila ideja, da bi se lahko udeležil kuharskega tečaja. Slednje se je izkazalo za misijo nemogoče, saj po več kot enournem brskanju po spletu (kot tudi vodiču) nisem našel niti ene uporabne informacije na to temo. Imel sem neverjetno srečo, da sem preko Mirjam (hvala Mirjam!) spoznal simpatično domačinko Mekdelawit. Povabila me je na svoj dom, kjer mi je njena številčna družina na hitro organizirala »šnelkurz« priprave injere in shira!!! :)
Moje potovanje se je končalo v nedeljo. Ob treh zjutraj smo z eno uro zamude z letališča Bole poleteli proti Turčiji. Na srečo so nas prvih nekaj ur stevardese pustile pri miru in zajtrk postregle šele dobro uro pred pristankom. Istanbul nas je pričakal v lepem, sončem vremenu, kar pa ne morem reči za Ljubljano; temperature pod ničlo in snežni metež na Brniku. Dobrodošlica pa taka! :)
Awassa Belema
Po skoraj štirih tednih potovanja sem bil zaradi napornih voženj, zgodnjih vstajanj, neprespanih noči, hitrega tempa, neredne prehrane in večnega prerekanja za cene, na koncu z energijo. Najprej sem imel idejo, da bi iz Arba Mincha odhitel nazaj v Addis Ababo, od tam pa na vzhod v muslimansko mesto Harar. Prevladala je zdrava pamet, zato sem se raje odločil, da zadnjih nekaj dni preživim bolj lagodno. Na poti v glavno mesto sem se ustavil v Awasi, kjer sem si privoščil nekaj dni »dopusta«.
Mesto Awasa, ki leži ob istoimenskem jezeru Awasa, ponuja odličen ambient za oddih. Vzdušje je sproščeno, domačini pa so prijazni in nevsiljivi (zelo netipično za Etiopijo). Jezero žal ni primerno za kopanje, lahko pa namesto tega pohajkujete po številnih sprehajalnih poteh okrog jezera in pri tem opazujete domačine ob vsakdanjih opravilih (kopanje, pranje perila, ribolov…).
Ko se zvečeri, mestne ulice zaživijo. Moderne kavarne in restavracije so polne študentov, ki uživajo ob druženju in glasni glasbi. V času mojega obiska je bilo v Awasi še posebej živahno, saj se je mesto namreč pripravljajo na veliko zabavo ob svojem 50em rojstnem dnevu. Iz zvočnikov je ves čas in na vsakem koraku donel nov komad posvečen Awasi -- Awassa Belema, katerega speven refren mi še danes odzvanja v ušesih…
Kichini and Mamila -- Awassa Belema
Ribolov je glavna dejavnost domačinov v Awasi, ribja tržnica pa edina »turistična znamenitost« mesta. Najživahnejša je v jutranjem času, ko množica mladih ribičev iz mrež pobira some in tilapije, jih čisti, odstranjuje kožo (nekateri kar z zobmi) in filitira. Dogajanje na tržnici ves čas »nadzoruje« množica marabujev in pelikanov, ki potrpežljivo čaka na priboljšek.
Plemena etiopijske divjine (2.del)
Tretji dan »tripa« po južni Etiopiji smo obiskali tržnico plemena Hamer v Dimeki. Na prvi pogled se ni razlikovala od tiste v Key Afar. Trgovalo se je predvsem z oblekami, nakitom, medom, okra barvo in kozjo mastjo (ki ju ženske uporabljajo za izdelavo tipične pričeske), glinenimi lonci, začimbami, milom, tefom, tobakom, bananami, japankami iz odpadnih gum, itd. Nazajgrede smo zavili še v pivnico, kjer smo si v družbi domačinov privoščili lokalno medeno vino imenovano »tej«. Na zdravje!
Vrhunec tripa je bila prav gotovo udeležba t.i. »bull jumping ceremony«. Gre za iniciacijo, kjer mlade fante plemen Hamer in Banna sprejmejo med odrasle moške. Obred se prične s tradicionalnimi plesi in petjem, zvoki zvončkov in trobent ter obilico doma zvarjene rjave alkoholne brozge. Nadaljuje se z bičanjem ženskih sorodnic iniciantov, saj jim s tem izkažejo svoje spoštovanje in družinsko ljubezen. Večje brazgotine izkazujejo večje spoštovanje. Po dobrih dveh urah nastopi čas za bike. Čredo 15-30 bikov postrojijo v vrsto, pri čemer vsakega bika za roge in rep držita po dva moška predstavnika plemena. Naloga iniciantov, ki morajo biti med obredom goli, je skočiti na hrbet prvega bika, teči po hrbtih preostalih bikov, na koncu skočiti na tla ter zadevo ponoviti še trikrat.
Zaradi številnih turistov in za nas nepredstavljivih in na čase bizarnih prizorov bičanja in krvavečih hrbtov, sem še vedno zmeden in celo v dvomih o pristnosti obreda. Smo imeli zares neverjetno srečo, da je bil obred ravno tistega dne ali pa smo bili priča samo dobro odigrani turistični predstavi? Obredi iniciacije sicer potekajo ravno v tem času in starejša nemška vodička je celo potrdila, da je obred natanko takšen, kot ga je videla pred desetimi leti. A tudi ona se je pridružila našim dvomom. Bi bile ženske za denar, ki ga poberejo z vstopnino, zares pripravljene trpeti bičanje? So zaradi denarja, ki jim pravzaprav nič ne pomeni, pripravljeni »oskruniti« dolgoletno tradicijo obreda in ga brez pravega pomena izvajati turistom kot predstavo? Verjetno ne. A dvom vseeno ostaja. Naj govorijo slike…
O (negativnem) vplivu turizma na prihodnost enih zadnjih afriških plemen ne bom razpravljal, lahko le rečem, da se jim slabo piše. Če je danes do nekaterih odročnejših plemen moč priti le s terenskimi vozili, bo dostop v nekaj letih verjetno možen celo z avtobusi (upam, da se motim), saj skozi dolino Omo dokončujejo novo asfaltirano cesto. Gradijo tudi infrastrukturo za mobilno omrežje, zato se ne čudite, če boste predstavnike plemen kmalu videvali z mobilnim telefonom v roki. Tako ali tako so izrabljene kartice za polnjenje mobilnega računa med mladimi že priljubljene kot uhani!
Plemena etiopijske divjine (1.del)
Še pred sončnim vzhodom smo sedeli v čolnu in pluli po jezeru Chamo. Slednje slovi po eni največjih populaciji krokodilov in povodnih konjev v Etiopiji, zato ni bilo strahu, da bi »ostali praznih rok«. Zaradi zgodnje jutranje ure smo število krokodilov sicer lahko prešteli na prste, smo pa bili toliko bolj navdušeni nad večjo skupino povodnih konjev z mladiči. Na bregu jezera smo pozneje srečali tudi skupino lokalnih ribičev, ki so nam ponosno pokazali nalovljene some in tilapije. Ob tem sem se spomnil odličnega ribjega golaža, ki sem ga jedel prejšnji večer.
V vas Key Afar smo prispeli okoli poldneva. Sonce je žgalo in tržnica, kjer se vsak četrtek zberejo predstavniki plemen Banna, Hamer in Ari, je bila v polnem teku. To je bil naš prvi stik z afriškimi plemeni in moram priznati, da smo imeli kaj za videti! Ženske so bile oblečene v krila iz kravje kože in okrašene s školjkami, lase so imele spletene v svaljkom podobne kitke, na glavi so nekatere nosile polovice posušenih buč, vrat, noge in roke pa so jim krasile pisane ogrlice. Moški so imeli na sebi nekakšna mini krila, niso pa manjkale niti tradicionalne ogrlice okoli glave, vratu, rok in nog. Njihov zaščitni znak so bile lesene »pručke« imenovane »borkotos«, ki jih uporabljajo za sedenje in kot podporo vratu pri spanju. Na ta način za več mesecev ohranijo tipično pričesko narejeno iz gline, ki simbolično ponazarja pred kratkim ubitega sovražnika ali divjo zver.
Naslednji dan smo se podali v južni del doline Omo, saj smo želeli obiskati najbolj razvpito etiopijsko pleme -- Mursije. So izključno nomadi in se večkrat letno selijo skupaj s svojo živino. Slednja jim predstavlja edino lastnino, kot tudi vir mesa, mleka in krvi, ki jo spuščajo iz vratnih žil in uživajo kot poživilo. Medplemenski spopadi za vodo in živino so še vedno aktualni in nič nenavadnega ni, da si moški z brazgotinami na roki označi število ubitih sovražnikov. Ženske si svoja telesa prav tako krasijo z brazgotinami, še bolj pa slovijo po glinenih ploščicah, ki si jih vstavijo v luknjo v spodnji ustnici. Ploščice dosegajo velikosti celo premera 15 centimetrov in več. Vzrok pohabljanja telesa ni natančno znan, vendar antropologi menijo, da so v preteklosti ženske s tem »izničile« svojo lepoto in tako postale manj zanimive za trgovce s sužnji.
Kljub temu, da je način življenja Mursijev izredno primitiven, pa obisk njihovih vasi določajo stroga »pravila«. Zaradi njihove agresivne narave in lastnega jezika, poleg vodiča potrebujete še t.i. lokalnega skavta. Slednji govori njihov jezik in tako poskrbi za komunikacijo, kot tudi za vašo varnost (beri: (verjetno nedelujoča) kalašnikova na rami). V vasi je za vsako fotografijo potrebno plačati in to vsem osebam, ki so na fotografiji (0.05€)! Fotografiranje je preraslo v pravi cirkus; turisti po vasi izbirajo »najbolj bizarne primerke« saj želijo kar najbolje »vložiti« svoj denar, Mursiji pa s cukanjem in vlečenjem ves čas prosjačijo za nove in nove fotografije. V takih trenutkih sem bil srečen, da je bil oborožen skavt ves čas na dosegu roke.
Ali uganete iz česa je narejena »naglavna« ogrlica na zadnji sliki? Napišite odgovor v komentarje…
1130 kilometrov na jug
V Lalibeli sem od Robija in Maje (s katerima smo v Sloveniji skupaj urejali vize) prejel email v katerem sta mi sporočila, da si bosta na jugu države poskušala organizirat štiridnevni izlet do plemen. Ker je najem jeepa z voznikom in vodičem razmeroma »drag špas« (cca. 120$/dan), sta me povabila, da se jima pridružim. Takoj sem bil za! Sprva sicer nisem bil prepričan, da mi bo v dogovorjenem času dveh dni zares uspelo prepotovati 1130 kilometrov. Še vedno sem bil namreč na čakalni listi za letalo v Addis Ababo, odkoder me je nato čakala dodatna 12-urna avtobusna vožnja v Arba Minch, kjer naj bi se srečali.
Ker s prostim sedežem na letalu do zadnjega dneva nisem imel sreče in ker bi z javnim avtobusnim prevozom do Addis Ababe potoval dva dni (nočitev v Dessie), sem se ponovno odločil za privatni transport -- direktni kombi prevoz. Zaradi slabih cest, številnih gradbišč in obvozov ter cestnih zastojev zaradi muslimanskega praznika kurbanbajram, je vožnja namesto obljubljenih dvanajst trajala kar sedemnajst ur! Žejni, lačni in utrujeni smo v prometni kaos glavnega mesta prispeli pozno zvečer.
Naslednji dan je bilo pred menoj novih 450 kilometrov. Vedel sem, da ne bom imel ne volje in ne energije, da bi v avtobusu preživel dodatnih dvanajst ur, zato sem že v Lalibeli za relacijo Addis Ababa -- Arba Minch poskušal kupiti letalsko vozovnico. Tokrat sem imel neverjetno srečo! Ne samo to, da je Ethiopian Airlines ravno tistega dne letel v Arba Minch (na tej relaciji leti samo 2x tedensko), tudi prosti sedeži so še bili na voljo!!!!
Po dveh urah čakanja na letališču v Addis Ababi, dodatnih štirih urah zamude letala, kokakoli in sendviču z jajčno omleto, ki so ju postregli predvsem za pomiritev domačih potnikov, ter manj kot eni uri poleta z največjo »kripo« v moji letalski zgodovini, sem po dveh dneh na poti končno prispel na cilj. S tropskih gozdom obdan Arba Minch me je pozdravil s soparno in vlažno klimo. Ventilatorji v letališki »kolibi« so delali s polno močjo.
Z Majo in Robijem smo se srečali v hotelski recepciji, kjer sta z vodičem urejala zadnje podrobnosti o izletu…
V Lalibeli angeli gradijo cerkve
Vožnje med Bahir Darjem in Lalibelo sem se »veselil« že pred prihodom v Etiopijo. Kljub temu, da sta obe mesti zelo turistični, trenutno med njima ni direktne avtobusne povezave. Večina turistov razdaljo 310ih kilometrov zaradi izredno slabih cest raje preleti. Za prvi del dvanajsturne vožnje sem moral uporabiti privatni transport. Kombi je iz Bahir Darja štartal ob pol štirih zjutraj. V vasi Gashema, kjer sem moral prestopiti, sem po dobrih treh urah čakanja le »ulovil« avtobus na relaciji Woldia-Lalibela, ki me je pripeljal do cilja.
Lalibela, prvotno znana pod imenom Roha, je bila prestolnica dinastije Zegwe. Svetovno znane, v kamen vklesane cerkve, naj bi dal zgraditi kralj Lalibela v 12. in 13. stoletju. Gradnja cerkva je zavita v tančico skrivnosti. Medtem ko znanstveniki trdijo, da je bilo za njihovo izgradnjo potrebno več kot 40.000 obrtnikov, Etiopijci zatrjujejo, da so manj številnim delavcem ponoči na pomoč priskočili angeli. Labirint ozkih prehodov in temačnih tunelov povezuje vseh enajst »kamnitih« cerkva. Izmed njih je prav gotovo potrebno omeniti Bet Medhane Alem, ki je z dolžino 33.5m, širino 23.5m in višino 11.5m največja, v živo skalo vklesana, monolitna cerkev na svetu.
In zakaj največja cerkev ni najbolj znana? Ko je kralj Lalibela zaključil z gradnjo cerkva, je prejel nepričakovan obisk Svetega Jurija (St. George). Zavetnik Etiopije je bil ogorčen, ker mu kralj ni posvetil nobene izmed desetih novih cerkva. Lalibela mu je zato obljubil, da bo zanj zgradil novo, najlepšo izmed vseh…in tega se je tudi držal! Bet Giyorgis je danes najbolj občudovana in tudi najbolj znana cerkev v Lalibeli. V obliki grškega križa je vkopana neverjetnih 15 metrov globoko v žilo skalo. Zaradi posebnega odtočnega sistema na strehi je cerkev, v nasprotju z ostalimi, zelo dobro ohranjena in zato edina, ki je Unesco ni zaščitil z grdimi, protidežnimi strehami.
Kljub temu, da si je možno vseh enajst kamnitih cerkva ogledati v nekaj urah, sem v Lalibeli ostal dva dni. To je bil moj zadnji postanek v severni Etiopiji in nisem želel hiteti. Poleg tega sem bil na čakalni listi štirih poletov v glavno mesto. Prvi dan sem bil na nogah že zelo zgodaj, saj sem želel uloviti del bogoslužnega obreda, ki v Bet Medhane Alem poteka vsako nedeljo (s pričetkom ob 5ih zjutraj!). Množica vernikov ovitih v bela bombažna ogrinjala je posedala v okolici cerkva in poslušala molitev, ki je donela iz zvočnikov na dvorišču. Po koncu molitve so se verniki nagnetli okoli duhovnika in goreče poljubljali križ, ki mu je visel okoli vratu. Popoldne je minilo v ležernemu raziskovanju cerkva, klepetanju z duhovniki in domačini ter poležavanju na senčni terasi odlične lokalne restavracije. Naslednji dan je bil čas za rekreacijo. Povzpel sem se do samostana Ashetan Maryam, ki stoji na vrhu 3150 metrov visoke vzpetine nad Lalibelo. Bolj kot ogled samostana me je mikal čudotiv razgled na Lalibelo in okolico…
Slapovi Modrega Nila
Na avtobusno postajo v Bahir Darju pripešačim okoli sedme ure zjutraj. Gruča preprodajalcev kart hitro zavoha zaslužek in se zakadi vame kot čreda ovac. Kot nori kričijo imena mest, a ker jih popolnoma ignoriram, se počasi le umirijo in odnehajo. Neredim »krog« po postaji in najdem avtobus, ki pelje do vasi Tis Issat, kar v amharskem jeziku pomeni »slapovi Modrega Nila«. Sem eden izmed prvih potnikov in preden se avtobus napolni do zadnjega sedeža, je ura že krepko čez osem. Kot ponavadi sem edini turist na avtobusu. Na poti iz mesta naredimo ovinek v predmestje, kjer pri pouličnem vulkanizerju napolnimo zračnice. Po dobri uri slalomske vožnje mimo jam v makadamu in preko namakalnih kanalov, ki so jih čez cesto speljali domačini, prispemo na cilj.
Imam srečo, da je bližnja hidroelektrarna ravno v okvari. Kljub sušni dobi je tako še vedno dovolj vode, da Modri Nil veličastno pada preko 40 metrov visokega previsa. Ker imam časa na pretek, se spustim do vznožja slapov. Pri tem prebrodim manjšo reko v kateri domačini perejo perilo. Ob vznožju slapov je bučanje spenjene vode nepopisno. Drobne kapljice vode pršijo po zraku s tako hitrostjo, da sem v hipu moker. Nazaj grede Modri Nil s »trajektom« prečkam nad slapovi in se nato peš po drugi poti vrnem nazaj v vas.
V Gonderju režejo glave
Gonderja se bolj kot po gradovih spominjam po dobri kavi in slaščicah, po simpatičnem hotelu (za katerega sta mi Maja in Robi pozneje sporočila, da sta v njem fasala bolhe) in po občutku, da mi mesto, skupaj z njegovimi prebivalci, ni bilo preveč simpatično. Prav slednje je bilo odločilnega pomena, da je bil moj postanek tu krajši, kot sem sprva planiral…
V Gonder sem iz Debarka prispel v popoldanskih urah. Utrujen od večurnega makadamskega poskakovanja na zadnjih sedežih lokalnega avtobusa, omotičen od vročine in zadušljivega, z vonjem po bruhanju nasičenega zraka, sem izpod sedeža počasi zvlekel popolnoma zaprašen nahrbtnik in skočil z avtobusa. Popoldan je minil v znamenju poležavanja v hotelski sobi in izdelavi popotniškega plana za naprej. Sledila je večerja v tradicionalni restavraciji, kjer sem samega sebe še enkrat poskušal prepričati, da okus injere vseeno ni tako slab.
Naslednje jutro sem bil med prvimi, ki so vstopili v kompleks znamenitih gradov. S tem nisem hotel ubežati samo gručam turistov, pač pa izkoristiti tudi lepo jutranjo svetlobo za fotografiranje. S počasnim tempom sem najprej sam prepešačil ruševine podolgem in počez ter se pozneje tu in tam »prislinil« grupi turistov in na ušesa vlekel zgodbe zgodovine; potomec kralja Salomona, kralj Fasiladas, naj bi mesto Gonder ustanovil daljnega leta 1636. Mesto je na račun pomembne trgovske lege hitro obogatelo. Moč, bogastvo in slava Gonderja sta bila znana daleč naokoli. Medtem ko so kralji odeti v zlato in drage kamne obedovali na razkošnih pojedinah, so z grajskega zidu bingljale glave tistih, ki so se jim upali upreti…
»Ledeni« treking v gorovju Simien
Skupaj s Fredericom in Gregom stojim za pultom pisarne nacionalnega parka Simien Mountains v Debarku. Uslužbenec na list pred nami zapisuje spisek ljudi in potrebne opreme za načrtovan petdnevni treking: skavt, kuharica, tri mule in trije mulovodci, šotori, žimnice, posoda, gorilnik, itd. Ko je vse urejeno in plačano, pred nami že stoji podporna četica naše »odprave«. Skupaj s kuharico se takoj zatem odpravimo na tržnico. Dve ure napornega šopinga in naša oprema je težja za 40kg hrane, 14 litrov vode in 5 litrov kerozina.
Pravijo, da ob pogledu na gorovje Simien ostaneš brez besed. Mene je fasciniralo že prvi dan potovanja, ko sem ga na poti v Aksum opazoval s ptičje perspektive. Pilot nam je s posebnim veseljem oznanil, ko smo preleteli najvišji vrh Ethiopije – 4543m visok Ras Dashen. Vulkanski nastanek gorovja Simien je edinstven in sega 40 milijonov let nazaj. Več kot 3000 metrov debela plast lave je izoblikovala ogromen plato, katerega so pozneje razbrazdale reke in ga preoblikovale v čudovito pokrajino, ki jo vidimo danes. Nacionalni park Simien Mountains so ustanovili že daljnega leta 1969, devet let pozneje pa so ga uvrstili celo na seznam Unesca. Obsega nadmorske višine med 1900 in 4543 metri ter predstavlja dom številnim endemičnim živalskim vrstam. »Gelada baboon« opice so izredno miroljubne in večji del svojega časa namenijo trganju rastlinja (trave) s katerim se prehranjujejo. »Walia ibex«, daljni sorodnik »našega« kozoroga, je bolj plašen in ga je zato težje opaziti. Ocenjujejo, da jih danes v Etiopiji živi samo še okoli 500.
Po osmih urah ležerne hoje s skavtom prispemo v »kamp«. Mulovodci so nam že postavili šotore in kuharica je v akciji. Še dobro, da so ubrali bližnjico. Sonce počasi zahaja in temperatura se iz prijetnih 25 naglo spušča proti ničli. Ko sonce popolnoma zaide, že vlečem nase dodatne hlače, dodatno srajco, velur, vetrovko in kapo. Ko e stemni, šklepetam z zobmi in ne ogreje me niti vroča juha, ki jo je pripravila kuharica. Riž in zelenjava sta na krožniku ledeno mrzla v manj kot pol minute. Pred spanjem nase navlečem dodatne nogavice ter zlezem najprej v bombažno, nato pa še v zimsko spalko. V obleki seveda! Šilce domače slivovke me ogreje ravno dovolj, da zaspim za nekaj ur. Sanjam o jutranjih sončnih žarkih, ki mi bodo pregreli telo in napolnili z energijo za nov dan trekinga…
»Splezajmo« v samostan
Sprva nisem nameraval obiskati vzhodnega dela pokrajine Tigray, saj so ceste izredno slabe, dostop do znamenitosti z javnim prevozom pa je skoraj nemogoč. Potem pa se mi je v Aksumu ponudila priložnost, da skupaj z belgijsko turistko najameva minibus z voznikom/vodičem in se odpraviva na 2-dnevni trip po starodavnih samostanih in kamnitih cerkvah. Zakaj pa ne!
O t.i. »kamnitih« oz. »v kamen vklesanih« cerkvah pokrajine Tigray ni znano veliko. Predstavljale naj bi povezavo med starejšo Aksumsko civilizacijo in naprednejšo dinastijo Zagwe (Lalibela). Cerkve, preko 120 so jih našteli, so večinoma preproste, v živo skalo vklesane sobe, katerih stene in stropi so poslikani s čudovitimi freskami. Še bolj kot freske, so zanimive lokacije, kjer se cerkve nahajajo (presodite po priloženih slikah).
»Splezali« smo tudi do najbolj znanega etiopijskega samostana imenovanega Debre Damo. Nahaja se na istoimenski mizasti gori, nedaleč stran od meje z Eritrejo. Dostop do vrha, ki vključuje 15 metrov navpičnega plezanja, je dovoljen samo moškim. Da pa plezanje ne bi bilo prenevarno, vam menihi najprej okoli trebuha navežejo debelo vrv spleteno iz kože, potem pa vas z vso silo zvlečejo proti vrhu. Na vrhu gore Debre Damo stoji tudi najstarejša zidana cerkev v Etiopiji – Abuna Aregawi, ki danes velja za najsvetejši verski objekt v državi. Da o razgledu niti ne razpravljam…
