»Šnelkurz« injere za konec

Posted by Jernej on Jan 18, 2011 in Etiopija, TripBeležke | 5 comments

To bo zadnja objava v sklopu popotniških zapiskov iz Etiopije. V štirih tednih potovanja sem obiskal tako sever, kot tudi jug države, za konec pa sem si prihranil še glavno mesto. V Addis Ababi, četrtem največjem afriškem mestu, občutite blišč in bedo Etiopije bolj kot kjerkoli drugje. Ob širokih avenijah se dvigajo nove, večnadstropne veleblagovnice, poslovne in stanovanjske zgradbe, takoj za njimi pa stojijo slumi pločevinastih barak. Številni brezdomci ležijo po ulicah in se borijo za preživetje, medtem ko drugi brezskrbno posedajo v finih lokalih in se zabavajo v klubih.

Konkretnih planov za Addis Ababo nisem imel, mi pa je na pamet švignila ideja, da bi se lahko udeležil kuharskega tečaja. Slednje se je izkazalo za misijo nemogoče, saj po več kot enournem brskanju po spletu (kot tudi vodiču) nisem našel niti ene uporabne informacije na to temo. Imel sem neverjetno srečo, da sem preko Mirjam (hvala Mirjam!) spoznal simpatično domačinko Mekdelawit. Povabila me je na svoj dom, kjer mi je njena številčna družina na hitro organizirala »šnelkurz« priprave injere in shira!!! :)

Moje potovanje se je končalo v nedeljo. Ob treh zjutraj smo z eno uro zamude z letališča Bole poleteli proti Turčiji. Na srečo so nas prvih nekaj ur stevardese pustile pri miru in zajtrk postregle šele dobro uro pred pristankom. Istanbul nas je pričakal v  lepem, sončem vremenu, kar pa ne morem reči za Ljubljano; temperature pod ničlo in snežni metež na Brniku.  Dobrodošlica pa taka! :)

Awassa Belema

Posted by Jernej on Jan 15, 2011 in Etiopija, TripBeležke | Comments Off

Po skoraj štirih tednih potovanja sem bil zaradi napornih voženj, zgodnjih vstajanj, neprespanih noči, hitrega tempa, neredne prehrane in večnega prerekanja za cene, na koncu z energijo. Najprej sem imel idejo, da bi iz Arba Mincha odhitel nazaj v Addis Ababo, od tam pa na vzhod v muslimansko mesto Harar. Prevladala je zdrava pamet, zato sem se raje odločil, da zadnjih nekaj dni preživim bolj lagodno. Na poti v glavno mesto sem se ustavil v Awasi, kjer sem si privoščil nekaj dni »dopusta«.

Mesto Awasa, ki leži ob istoimenskem jezeru Awasa, ponuja odličen ambient za oddih. Vzdušje je sproščeno, domačini pa so prijazni in nevsiljivi (zelo netipično za Etiopijo). Jezero žal ni primerno za kopanje, lahko pa namesto tega pohajkujete po številnih sprehajalnih poteh okrog jezera in pri tem opazujete domačine ob vsakdanjih opravilih (kopanje, pranje perila, ribolov…).

Ko se zvečeri, mestne ulice zaživijo. Moderne kavarne in restavracije so polne študentov, ki uživajo ob druženju in glasni glasbi. V času mojega obiska je bilo v Awasi še posebej živahno, saj se je mesto namreč pripravljajo na veliko zabavo ob svojem 50em rojstnem dnevu. Iz zvočnikov je ves čas in na vsakem koraku donel nov komad posvečen Awasi – Awassa Belema, katerega speven refren mi še danes odzvanja v ušesih…

Kichini and Mamila – Awassa Belema

Ribolov je glavna dejavnost domačinov v Awasi, ribja tržnica pa edina »turistična znamenitost« mesta. Najživahnejša je v jutranjem času, ko množica mladih ribičev iz mrež pobira some in tilapije, jih čisti, odstranjuje kožo (nekateri kar z zobmi) in filitira. Dogajanje na tržnici ves čas »nadzoruje« množica marabujev in pelikanov, ki potrpežljivo čaka na priboljšek.

Plemena etiopijske divjine (2.del)

Posted by Jernej on Jan 10, 2011 in Etiopija, TripBeležke | Comments Off

Tretji dan »tripa« po južni Etiopiji smo obiskali tržnico plemena Hamer v Dimeki. Na prvi pogled se ni razlikovala od tiste v Key Afar. Trgovalo se je predvsem z oblekami, nakitom, medom, okra barvo in kozjo mastjo (ki ju ženske uporabljajo za izdelavo tipične pričeske), glinenimi lonci, začimbami, milom, tefom, tobakom, bananami, japankami iz odpadnih gum, itd. Nazajgrede smo zavili še v pivnico, kjer smo si v družbi domačinov privoščili lokalno medeno vino imenovano »tej«. Na zdravje!

Vrhunec tripa je bila prav gotovo udeležba t.i. »bull jumping ceremony«. Gre za iniciacijo, kjer mlade fante plemen Hamer in Banna sprejmejo med odrasle moške. Obred se prične s tradicionalnimi plesi in petjem, zvoki zvončkov in trobent ter obilico doma zvarjene rjave alkoholne brozge. Nadaljuje se z bičanjem ženskih sorodnic iniciantov, saj jim s tem izkažejo svoje spoštovanje in družinsko ljubezen. Večje brazgotine izkazujejo večje spoštovanje. Po dobrih dveh urah nastopi čas za bike. Čredo 15-30 bikov postrojijo v vrsto, pri čemer vsakega bika za roge in rep držita po dva moška predstavnika plemena. Naloga iniciantov, ki morajo biti med obredom goli, je skočiti na hrbet prvega bika, teči po hrbtih preostalih bikov, na koncu skočiti na tla ter zadevo ponoviti še trikrat.

Zaradi številnih turistov in za nas nepredstavljivih in na čase bizarnih prizorov bičanja in krvavečih hrbtov, sem še vedno zmeden in celo v dvomih o pristnosti obreda.  Smo imeli zares neverjetno srečo, da je bil obred ravno tistega dne ali pa smo bili priča samo dobro odigrani turistični predstavi? Obredi iniciacije sicer potekajo ravno v tem času in starejša nemška vodička je celo potrdila, da je obred natanko takšen, kot ga je videla pred desetimi leti. A tudi ona se je pridružila našim dvomom. Bi bile ženske za denar, ki ga poberejo z vstopnino, zares pripravljene trpeti bičanje? So zaradi denarja, ki jim pravzaprav nič ne pomeni, pripravljeni »oskruniti« dolgoletno tradicijo obreda in ga brez pravega pomena izvajati turistom kot predstavo? Verjetno ne. A dvom vseeno ostaja. Naj govorijo slike…

O (negativnem) vplivu turizma na prihodnost enih zadnjih afriških plemen ne bom razpravljal, lahko le rečem, da se jim slabo piše. Če je danes do nekaterih odročnejših plemen moč priti le s terenskimi vozili, bo dostop v nekaj letih verjetno možen celo z avtobusi (upam, da se motim), saj skozi dolino Omo dokončujejo novo asfaltirano cesto. Gradijo tudi infrastrukturo za mobilno omrežje, zato se ne čudite, če boste predstavnike plemen kmalu videvali z mobilnim telefonom v roki. Tako ali tako so izrabljene kartice za polnjenje mobilnega računa med mladimi že priljubljene kot uhani!

Plemena etiopijske divjine (1.del)

Posted by Jernej on Jan 7, 2011 in Etiopija, TripBeležke | 8 comments

Še pred sončnim vzhodom smo sedeli v čolnu in pluli po jezeru Chamo. Slednje slovi po eni največjih populaciji krokodilov in povodnih konjev v Etiopiji, zato ni bilo strahu, da bi »ostali praznih rok«. Zaradi zgodnje jutranje ure smo število krokodilov sicer lahko prešteli na prste, smo pa bili toliko bolj navdušeni nad večjo skupino povodnih konjev z mladiči. Na bregu jezera smo pozneje srečali tudi skupino lokalnih ribičev, ki so nam ponosno pokazali nalovljene some in tilapije. Ob tem sem se spomnil odličnega ribjega golaža, ki sem ga jedel prejšnji večer.

V vas Key Afar smo prispeli okoli poldneva. Sonce je žgalo in tržnica, kjer se vsak četrtek zberejo predstavniki plemen Banna, Hamer in Ari, je bila v polnem teku. To je bil naš prvi stik z afriškimi plemeni in moram priznati, da smo imeli kaj za videti! Ženske so bile oblečene v krila iz kravje kože in okrašene s školjkami, lase so imele spletene v svaljkom podobne kitke, na glavi so nekatere nosile polovice posušenih buč, vrat, noge in roke pa so jim krasile pisane ogrlice. Moški so imeli na sebi nekakšna mini krila, niso pa manjkale niti tradicionalne ogrlice okoli glave, vratu, rok in nog. Njihov zaščitni znak so bile lesene »pručke« imenovane »borkotos«, ki jih uporabljajo za sedenje in kot podporo vratu pri spanju. Na ta način za več mesecev ohranijo tipično pričesko narejeno iz gline, ki simbolično ponazarja pred kratkim ubitega sovražnika ali divjo zver.

Naslednji dan smo se podali v južni del doline Omo, saj smo želeli obiskati najbolj razvpito etiopijsko pleme – Mursije. So izključno nomadi in se večkrat letno selijo skupaj s svojo živino. Slednja jim predstavlja edino lastnino, kot tudi vir mesa, mleka in krvi, ki jo spuščajo iz vratnih žil in uživajo kot poživilo. Medplemenski spopadi za vodo in živino so še vedno aktualni in nič nenavadnega ni, da si moški z brazgotinami na roki označi število ubitih sovražnikov. Ženske si svoja telesa prav tako krasijo z brazgotinami, še bolj pa slovijo po glinenih ploščicah, ki si jih vstavijo v luknjo v spodnji ustnici. Ploščice dosegajo velikosti celo premera 15 centimetrov in več. Vzrok pohabljanja telesa ni natančno znan, vendar antropologi menijo, da so v preteklosti ženske s tem »izničile« svojo lepoto in tako postale manj zanimive za trgovce s sužnji.

Kljub temu, da je način življenja Mursijev izredno primitiven, pa obisk njihovih vasi določajo  stroga »pravila«. Zaradi njihove agresivne narave in lastnega jezika, poleg vodiča potrebujete še t.i. lokalnega skavta. Slednji govori njihov jezik in tako poskrbi za komunikacijo, kot tudi za vašo varnost (beri: (verjetno nedelujoča) kalašnikova na rami). V vasi je za vsako fotografijo potrebno plačati in to vsem osebam, ki so na fotografiji (0.05€)! Fotografiranje je preraslo v pravi cirkus;  turisti po vasi izbirajo »najbolj bizarne primerke« saj želijo kar najbolje »vložiti« svoj denar, Mursiji pa s cukanjem in vlečenjem ves čas prosjačijo za nove in nove fotografije. V takih trenutkih sem bil srečen, da je bil oborožen skavt ves čas na dosegu roke.

Ali uganete iz česa je narejena »naglavna« ogrlica na zadnji sliki? Napišite odgovor v komentarje…

1130 kilometrov na jug

Posted by Jernej on Jan 2, 2011 in Etiopija, TripBeležke | 2 comments

V Lalibeli sem od Robija in Maje (s katerima smo v Sloveniji skupaj urejali vize) prejel email v katerem sta mi sporočila, da si bosta na jugu države poskušala organizirat štiridnevni izlet do plemen. Ker je najem jeepa z voznikom in vodičem razmeroma »drag špas« (cca. 120$/dan), sta me povabila, da se jima pridružim. Takoj sem bil za! Sprva sicer nisem bil prepričan, da mi bo v dogovorjenem času dveh dni zares uspelo prepotovati 1130 kilometrov. Še vedno sem bil namreč na čakalni listi za letalo v Addis Ababo, odkoder me je nato čakala dodatna 12-urna avtobusna vožnja v Arba Minch, kjer naj bi se srečali.

Ker s prostim sedežem na letalu do zadnjega dneva nisem imel sreče in ker bi z javnim avtobusnim prevozom do Addis Ababe potoval dva dni (nočitev v Dessie), sem se ponovno odločil za privatni transport – direktni kombi prevoz. Zaradi slabih cest, številnih gradbišč in obvozov ter cestnih zastojev zaradi muslimanskega praznika kurbanbajram, je vožnja namesto obljubljenih dvanajst trajala kar sedemnajst ur! Žejni, lačni in utrujeni smo v prometni kaos glavnega mesta prispeli pozno zvečer.

Naslednji dan je bilo pred menoj novih 450 kilometrov. Vedel sem, da ne bom imel ne volje in ne energije, da bi v avtobusu preživel dodatnih dvanajst ur, zato sem že v Lalibeli za relacijo Addis Ababa – Arba Minch poskušal kupiti letalsko vozovnico. Tokrat sem imel neverjetno srečo! Ne samo to, da je Ethiopian Airlines ravno tistega dne letel v Arba Minch (na tej relaciji leti samo 2x tedensko), tudi prosti sedeži so še bili na voljo!!!!

Po dveh urah čakanja na letališču v Addis Ababi, dodatnih štirih urah zamude letala, kokakoli in sendviču z jajčno omleto, ki so ju postregli predvsem za pomiritev domačih potnikov, ter manj kot eni uri poleta z največjo »kripo« v moji letalski zgodovini, sem po dveh dneh na poti končno prispel na cilj. S tropskih gozdom obdan Arba Minch me je pozdravil s soparno in vlažno klimo. Ventilatorji v letališki »kolibi« so delali s polno močjo.

Z Majo in Robijem smo se srečali v hotelski recepciji, kjer sta z vodičem urejala zadnje podrobnosti o izletu…