Z več urami zamude zaradi pokvarjenega minibusa na kasonu pickupa in popolnoma zaprašeni prispemo v Lanquin. “Vožnjo vseh voženj” v popolni temi nadaljujem še dobrih 10km naprej v džunglo. Cilj je Semuc Champey, eno največjih naravnih čudes Gvatemale. Gre za apnenčast most nad reko Cahabòn, katere struga v tem delu doline poteka skozi 300 metrov dolg podzemni tunel. Apnenčasto podlago nad tunelom (most) so potočki z bližnjih pobočij tekom zgodovine preoblikovali v kaskado čudovitih turkiznih bazenov. Slednji so med seboj ločeni z naravnimi pregradami, poraslimi z mahom in rastlinjem.

Leseni bungalovčki El Portala, edinega hotela v bližini Semuc Champeya, ponujajo čudovit razgled na reko Cahabòn. V njeni okolici ležijo številne plantaže kardamona in kakavovcev. Sladokusci tu lahko okusite najbolj pristno domačo čokolado s kardamonom, za adrenalina željne pa je obvezen obisk vodne jame Kan’Ba. Poleg plavanja v podzemni reki, se boste spopadli tudi s plezanjem po jamskem slapu, skakanjem v tolmune in dričanjem skozi (pre)ozke vodne sifone. Da je stvar še težja, jamske aktivnosti potekajo ob svetlobi svečke v velikosti bobi palčke, ki jo veš čas držite v roki (ja, tudi med plavanjem) in upate, do ne pogori prehitro. Če k temu prištejete še slabo varnost in preperele lesene lestve, je to adrenalin, ki ga lahko izkusite samo v Gvatemali!

PUERTO SAN JOSÉ

Dolgoletnemu kolegu iz Gvatemale se imam zahvaliti, da za konec potovanja obiščem še Puerto San José na pacifiški obali. Kilometri praznih plaž s črnim vulkanskim peskom, čudovit sončni zahod in steklenica Botrana poskrbijo za nepozaben zaključek srednjeameriške dogodivščine. S polnim nahrbtnikom novih izkušenj, nepozabnih doživetij in željo po čimprejšnji vrnitvi odletim domovini naproti.

Iz Punta Gorde v Belizeju preko zaliva Honduras prispem v Livingston, eno redkih mestec na karibski obali Gvatemale. Po opravljenih obmejnih formalnostih imam še dovolj časa, da večkrat prehodim nekaj 100 metrov dolgo glavno ulico in si vmes privoščim tapado – tradicionalno garifuna kokosovo juho z banano, koriandrom, ribo, školjkami, kozicami in rakovico. Naslednje jutro po reki Dulce nadaljujem pot v notranjost dežele. Vožnja je čudovita, saj se reka zadnjih 10km pred izlivom v morje vije skozi veličastno sotesko, katere več kot 80 metrov visoka pobočja so porasla s palmami, tikom in mahagonijem.

RIO DULCE

Po dveh urah plovbe prispemo do mogočnega jezera Izabal. Izkrcamo se v kaotičnem mestecu Rio Dulce, nedaleč stran od mesta, kjer iz jezera izteka reka Dulce. V želji po mirnejšem okolju in s kar najboljšo možnostjo raziskovanja lepot reke in jezera, se namestim v čudoviti bambusovi hiški po imenu Kangaroo. Skrita v tropskem raju enega izmed kanalov reke Dulce, je idealna priložnost za pobeg iz podivjanega mestnega utripa. Dnevi minejo v poležavanju na terasi, plavanju med vodnimi lilijami, guganju na drevesnih vejah, ki segajo vse do gladine reke, opazovanju bujnega tropskega rastja in divjih ptic, klepetanju z nadvse prijaznimi avstralskimi lastniki in čohanju njihovih dveh labradorcev.

Sposodim si kajak in zaveslam na drugo stran reke Dulce. Tam obiščem odlično ohranjeno trdnjavo San Felipe, ki je v času španske nadoblasti jezero Izabal in s tem notranjost države obvarovala pred vpadi piratov s Karibskega morja. V bližini jezera mi uspe obiskati še izvir termalne vode Finca el Paraiso, kjer voda s temperaturo preko 40°C v obliki slapu pada v hladen tropski potoček. Rio Dulce mi ostane v spominu kot skriti biser Gvatemale, vreden ponovnega obiska!

Nadevani kruhek po imenu hačapuri prihaja iz Gruzije. Najbolj razširjena različica je okrogle oblike in polnjena s sulugunijem, tradicionalnim gruzijskim sirom. Hačapuri je odličen topel, mlačen ali hladen, kot malica za na pot ali glavna jed v kombinaciji z osvežilno gruzijsko solato z orehovim prelivom. Lačni?

Sestavine za 6 hačapurijev:

• 300g moke
• 360g jogurta (2 lončka po 180g)
• ½ čajne žličke pecilnega praška
• ½ čajne žličke soli
• 80g mocarele (za najboljši okus uporabite bivoljo mocarelo!)
• 40g fete
• 1 jajce

Priprava: Iz moke, soli, pecilnega praška in 270g jogurta (enega in pol lončka) zamesite testo. Gnetite ga 5-10 minut, da postane prožno. Naj vas ne zmoti, če bo testo nekoliko bolj lepljivo, kot klasično testo za kruh. Pustite ga počivati 15-20 minut. Medtem v drugi posodi zmešajte mocarelo, ki ste jo pred tem na grobo naribali, zdrobljeno feto, 90g jogurta (preostalega ½ lončka) ter jajce.

Testo razdelite na 6 enakih kroglic. Vsako kroglico najprej povaljajte v moki ter jo nato na dobro pomoknani površini razvaljajte v krog premera 15-20 cm. Na sredino kroga položite 2 žlici nadeva, potem pa ga zaprite v obliko mošnjička. Da med pečenjem nadev ne bo iztekal, zgornji del mošnjička odščipnite in na ta način spojite stranice. Mošnjiček obrnite na glavo in ga narahlo sploščite v okrogel kruhek debeline 1 cm. Kruhke pecite 30-40 minut na 180°C.

DOBER TEK! - გაამოთ!

]]> http://blog.jernejmrovlje.com/2012/05/12/hacapuri-s-sirom-polnjeni-gruzijski-kruhek/feed/ 0 http://blog.jernejmrovlje.com/2012/05/09/volotea-nova-nizkocenovna-ptica-na-evropskem-nebu/ http://blog.jernejmrovlje.com/2012/05/09/volotea-nova-nizkocenovna-ptica-na-evropskem-nebu/#comments Wed, 09 May 2012 17:54:03 +0000 Jernej http://blog.jernejmrovlje.com/?p=8039 Ustanovitelja španskega nizkocenovnega letalskega prevoznika Vueling sta v preteklem letu ustanovila novo letalsko družbo po imenu VOLOTEA. Slednja je komercialne polete začela izvajati pretekli teden in sicer s krstnim poletom z letališča Marco Polo v Benetkah. Njihovo floto sestavljajo izključno 125-sedežna letala Boeing 717, po prvih napovedih pa bodo v poletnem urniku povezali kar 52 evropskih mest! Z nam najbližjega “Volotea” letališča v Trstu bodo leteli le v Palermo, bo pa precej več destinacij na voljo z letališča Marco Polo v Benetkah in sicer Malaga, Porto, Alicante, Bilbao, Bordeaux, Krakow, Santiago de Compostela, Thessaloniki, Split, Valencia, Lampedusa, Alghero, Krf, Mykonos, Santorini, Kos, Kreta in Rodos.

Cene vozovnic se v povprečju gibljejo med 40-80€ (ena smer/brez letaliških pristojbin), če pa ste fleksibilni z datumi in imate hitre prste pri rezervaciji, pa lahko za nekatere destinacije še ujamete promocijske cene po 9€. Kaj pa prtljaga? V letalsko vozovnico je vključena osebna prtljaga v velikosti 55x40x20cm (do 10kg), za doplačilo 15€/kos/let pa boste lahko oddali še kovček z maksimalno težo 23kg.

Za več informacij odklikajte na uradno stran letalskega prevoznika.

Dangrige na turističnem zemljevidu Belizeja ne boste našli. Nekoč drugo največje mesto v državi, danes žalostno propada. Namestitve bi lahko prešteli na prste, pravih restavracij pa skorajda ni. Zakaj torej obiskati Dangrigo? Mesto ponuja edinstveno priložnost, da se spoznate s kulturo Garifuna črncev. Gre za etnično skupino potomcev brodolomcev afriških sužnjev ter domorodcev karibskih otokov. Poleg Belizeja, kjer jih živi največ, jih boste nekaj našli še v Gvatemali, Nikaragvi in Hondurasu. Njihov zaščitni znak je glasbena zvrst punta rock, kateri melodijo narekujejo udarni ritmih afriških bobnov. Če je čez dan Dangriga zaspana, skorajda opuščena, jo na večer ritmi bobnov prebudijo v dolgo plesno noč!

Redki turisti, ki vseeno zaidejo v Dangrigo, mesto izkoristijo predvsem kot izhodišče za obisk otočkov (t.i. cayev) južnega dela Belizejskega koralnega grebena. V želji po snorklanju tudi mene zanese tja. Tobacco Caye ni večji od nogometnega igrišča. Lahko bi ga opisali kot velik kup belega peska sredi oceana, poraslega s palmami in natrpanega z lesenimi bungalovi, kjer lahko prenočite. Sposodim si masko in plavutke, zabredem v kristalno čisto vodo in popoldne preživim na bližnjem koralnem grebenu. Priceless!

PUNTA GORDA

Po štirih urah čakanja končno ulovim avtobus protu jugu. Punta Gorda, najjužnejše mesto v Belizeju, je tistega nedeljskega popoldneva kot mesto duhov. Ob hladnem pivu skujem načrte za prihajajoče dni. Predzadnji dan Belizeja obiščem Lubaantun, enega redkih kompleksov Majevskih templjev, kjer pri gradnji niso uporabili malte. Tropski gozd, ki se je razrasel preko templjev, je slednje tekom zgodovine “preoblikoval” v velike kupe kamnitih zidakov. Naslednje jutro Belizeju pomaham v slovo. Z divjo vožnjo preko velikanskih valov zaliva Honduras se vrnem nazaj v Gvatemalo.

Hladno in deževno vreme me iz gvatemalske province Peten prežene v sosednji Belize. V želji po tropski vročini, izležavanju na plaži, potapljanju in morski hrani, se v Belize Cityu takoj vkrcam na vodi taxi; destinacija Caye Caulker. Gre za enega izmed številnih peščenih otočkov, ki so se izoblikovali na t.i. Belizejskem koralnem grebenu, menda drugem najdaljšem koralnem grebenu na svetu. Caye Caulker naj bi v sredini 19. stoletja najprej poselili mestici z Yukatana, njegov sloves turkiznega morja, palm in ležernem življenju pa naj bi v 70ih letih 20. stoletja v svet ponesli hipiji.

Raj v malem za 5 dni postane tudi moj dom. Čudoviti podmorski svet koral in tropskih rib, peščene ulice, po katerih zjutraj kar bosonog odhitiš na kavo in svež cimetov zavitek k mami Glendi, ritmi reggaeja in hladno pivo Belikin, jastogi na žaru, in še bi lahko našteval! A naj govorijo slike…

SAN IGNACIO

Z morja se vrnem nazaj v notranjost Belizeja, kjer se za nekaj dni namestim v obmejnem mestecu San Ignacio. Že prvo popoldne obiščem Cahal Pech, skupino s tropskim gozdom poraščenih majevskih templejev na vzpetini tik ob mestu. Naslednji dan se spustim v jamo Actun Tunichil Muknal, poznano tudi kot ATM. Opremljeni s svetilkami in kopalkami po reki zabredemo globoko v podzemlje Belizeja. Eno za drugo odkrivamo dvorane, kjer so starodavni Maji opravljali obredne daritve bogovom. Temu pričajo v apnenec ujeta lončevina in okostja žrtvovanih nesrečnikov. Nov dan prinese novo avanturo. Odpravim se 40km južneje, kjer se globoko v neprehodnem tropskem gozdu skriva Caracol – največje majevsko arheološko najdišče v Belizeju.

Čudovito vreme, neverjetna narava, prijazni ljudje in sproščeno vzdušje me prepričajo, da v Belizeju ostanem dlje, kot načrtovano. Preko glavnega mesta Belmopan se vrnem nazaj na karibsko obalo…

Antigua, danes simpatično in urejeno mestece s tlakovanimi ulicami, živopisanimi pročelji kolonialnih zgradb in cerkva ter odličnimi bari in restavracijami, je v 17. in 18. stoletju predstavljala center španske nadvlade nad Srednjo Ameriko. Čudovita lokacija ob vznožju vulkanov Agua, Fuego in Acatenango, se je tekom zgodovine izkazala za pogubno, saj sta potresa l.1773 in l.1976 mesto skorajda izbrisala z obličja Zemlje. Tudi s pomočjo Unesca, ki je Antiguo l.1979 uvrstil na seznam svetovne kulturne dediščine, so mesto temeljito rekonstruirali in mu povrnili nekdanji kolonialni čar.

Le streljaj od Antigue leži najbolj dejaven gvatemalski vulkan – Pacaya. Slednji je zadnjič izbruhnil pred natanko dvemi leti in pri tem s prahom za nekaj dni popolnoma ohromil prestolnico države. Dostop do vrha, ki se večino časa sramežljivo skriva v oblakih, je danes žal prepovedan. Namesto reke magme, ki jo je bilo mogoče opazovati pred zadnjim izbruhom, vas bodo vodiči poskusili navdušiti s pečenjem sladkornih penic!

p.s.: brez skrbi glede kalorij…jih pokurite ob vzponu na vulkan! ;)

CHICHICASTENANGO

Pot nadaljujem v notranjost Gvatemalskega višavja, natančneje v provinco El Quiché, poimenovani po istoimenski etnični skupini potomcev Majev – Quiché. Slednji se v mestu Chichicastenango, krajše kar Chichi, vsak torek in četrtek zberejo na tradicionalni tržnici. Lesena ogrodja stojnic na glavnem mestnem trgu se s spominki začnejo polniti že na predvečer tržnice. Takrat zadiši tudi po ocvrtem piščancu in krompirčku. Naslednji dan se tržnica razširi tudi na okoliške uličice. V nasprotju z glavnim trgom, kjer vodene skupine turistov vneto barantajo za lesenimi maskami in tradicionalnimi pregrinjali za postelje, se v manjših uličicah po nakupih drenjajo domačini. Tu prevladujejo oblačila, cvetje, meso, sadje in zelenjava.

ATITLÁN

Zadnji postanek je čudovito jezero Atitlán. Fotografija z razglednice, ki že nekaj let visi v moji sobi, končno postane realnost. Nastanim se v mestu Panajachel na severni obali jezera, odkoder imam čudovit pogled na verigo treh vulkanov – San Pedro, Atitlán ter Tolimán, ki kraljujejo na južni strani jezera. Nastanek le-tega povezujejo z ogromno vulkansko eksplozijo pred več kot 85.000 leti, zaradi katere naj bi se površina Zemlje vdrla, luknja pa napolnila z vodo.

Številne vasice na obali jezera so iz Panajachela najlažje dostopne kar z vodnimi taksiji. V nekaj dneh raziskovanja okolice jezera med drugim obiščem mestece San Pedro La Laguna, kjer se povabim v predelovalnico kavnih zrn, v bližini vasice Santa Clare La Laguna splezam na razgledno točko s čudovitim pogledom na jezero, v Santiagu Atitlán pa na mestnem trgu uživam v opazovanju domačinov v tradicionalnih modro-belih črtastih hlačah!