Semuc Champey – Puerto San José [Gvatemala]
SEMUC CHAMPEY
Z več urami zamude zaradi pokvarjenega minibusa na kasonu pickupa in popolnoma zaprašeni prispemo v Lanquin. “Vožnjo vseh voženj” v popolni temi nadaljujem še dobrih 10km naprej v džunglo. Cilj je Semuc Champey, eno največjih naravnih čudes Gvatemale. Gre za apnenčast most nad reko Cahabòn, katere struga v tem delu doline poteka skozi 300 metrov dolg podzemni tunel. Apnenčasto podlago nad tunelom (most) so potočki z bližnjih pobočij tekom zgodovine preoblikovali v kaskado čudovitih turkiznih bazenov. Slednji so med seboj ločeni z naravnimi pregradami, poraslimi z mahom in rastlinjem.
Leseni bungalovčki El Portala, edinega hotela v bližini Semuc Champeya, ponujajo čudovit razgled na reko Cahabòn. V njeni okolici ležijo številne plantaže kardamona in kakavovcev. Sladokusci tu lahko okusite najbolj pristno domačo čokolado s kardamonom, za adrenalina željne pa je obvezen obisk vodne jame Kan’Ba. Poleg plavanja v podzemni reki, se boste spopadli tudi s plezanjem po jamskem slapu, skakanjem v tolmune in dričanjem skozi (pre)ozke vodne sifone. Da je stvar še težja, jamske aktivnosti potekajo ob svetlobi svečke v velikosti bobi palčke, ki jo veš čas držite v roki (ja, tudi med plavanjem) in upate, do ne pogori prehitro. Če k temu prištejete še slabo varnost in preperele lesene lestve, je to adrenalin, ki ga lahko izkusite samo v Gvatemali!
PUERTO SAN JOSÉ
Dolgoletnemu kolegu iz Gvatemale se imam zahvaliti, da za konec potovanja obiščem še Puerto San José na pacifiški obali. Kilometri praznih plaž s črnim vulkanskim peskom, čudovit sončni zahod in steklenica Botrana poskrbijo za nepozaben zaključek srednjeameriške dogodivščine. S polnim nahrbtnikom novih izkušenj, nepozabnih doživetij in željo po čimprejšnji vrnitvi odletim domovini naproti.
52TRi (19/52)
»Po napornem klikanju le uspem identificirati pisane osumljence z domačega planinskega travnika. Od prvega do tretjega si sledijo: dolgocvetni jeglič (Primula halleri), čopasta grebenuša (Polygala comosa) ter pikastocvetna kukavica (Neotinea ustulata).«
Livingston – Rio Dulce [Gvatemala]
LIVINGSTON
Iz Punta Gorde v Belizeju preko zaliva Honduras prispem v Livingston, eno redkih mestec na karibski obali Gvatemale. Po opravljenih obmejnih formalnostih imam še dovolj časa, da večkrat prehodim nekaj 100 metrov dolgo glavno ulico in si vmes privoščim tapado – tradicionalno garifuna kokosovo juho z banano, koriandrom, ribo, školjkami, kozicami in rakovico. Naslednje jutro po reki Dulce nadaljujem pot v notranjost dežele. Vožnja je čudovita, saj se reka zadnjih 10km pred izlivom v morje vije skozi veličastno sotesko, katere več kot 80 metrov visoka pobočja so porasla s palmami, tikom in mahagonijem.
RIO DULCE
Po dveh urah plovbe prispemo do mogočnega jezera Izabal. Izkrcamo se v kaotičnem mestecu Rio Dulce, nedaleč stran od mesta, kjer iz jezera izteka reka Dulce. V želji po mirnejšem okolju in s kar najboljšo možnostjo raziskovanja lepot reke in jezera, se namestim v čudoviti bambusovi hiški po imenu Kangaroo. Skrita v tropskem raju enega izmed kanalov reke Dulce, je idealna priložnost za pobeg iz podivjanega mestnega utripa. Dnevi minejo v poležavanju na terasi, plavanju med vodnimi lilijami, guganju na drevesnih vejah, ki segajo vse do gladine reke, opazovanju bujnega tropskega rastja in divjih ptic, klepetanju z nadvse prijaznimi avstralskimi lastniki in čohanju njihovih dveh labradorcev.
Sposodim si kajak in zaveslam na drugo stran reke Dulce. Tam obiščem odlično ohranjeno trdnjavo San Felipe, ki je v času španske nadoblasti jezero Izabal in s tem notranjost države obvarovala pred vpadi piratov s Karibskega morja. V bližini jezera mi uspe obiskati še izvir termalne vode Finca el Paraiso, kjer voda s temperaturo preko 40°C v obliki slapu pada v hladen tropski potoček. Rio Dulce mi ostane v spominu kot skriti biser Gvatemale, vreden ponovnega obiska!
52TRi (18/52)
»Ob polknih vedno pomislim na morje, na od žgočega mediteranskega sonca razbrazdan les in barvo, ki se lušči, na zarjavele tečaje in od sedaj naprej tudi na ribiča, ki je postal vrtnar…«
Hačapuri – s sirom polnjeni gruzijski kruhek
| ČAS PRIPRAVE: | 60 min |
| ZAHTEVNOST: |  |
Nadevani kruhek po imenu hačapuri prihaja iz Gruzije. Najbolj razširjena različica je okrogle oblike in polnjena s sulugunijem, tradicionalnim gruzijskim sirom. Hačapuri je odličen topel, mlačen ali hladen, kot malica za na pot ali glavna jed v kombinaciji z osvežilno gruzijsko solato z orehovim prelivom. Lačni?
Sestavine za 6 hačapurijev:
- 300g moke
- 360g jogurta (2 lončka po 180g)
- ½ čajne žličke pecilnega praška
- ½ čajne žličke soli
- 80g mocarele (za najboljši okus uporabite bivoljo mocarelo!)
- 40g fete
- 1 jajce
Priprava: Iz moke, soli, pecilnega praška in 270g jogurta (enega in pol lončka) zamesite testo. Gnetite ga 5-10 minut, da postane prožno. Naj vas ne zmoti, če bo testo nekoliko bolj lepljivo, kot klasično testo za kruh. Pustite ga počivati 15-20 minut. Medtem v drugi posodi zmešajte mocarelo, ki ste jo pred tem na grobo naribali, zdrobljeno feto, 90g jogurta (preostalega ½ lončka) ter jajce.
Testo razdelite na 6 enakih kroglic. Vsako kroglico najprej povaljajte v moki ter jo nato na dobro pomoknani površini razvaljajte v krog premera 15-20 cm. Na sredino kroga položite 2 žlici nadeva, potem pa ga zaprite v obliko mošnjička. Da med pečenjem nadev ne bo iztekal, zgornji del mošnjička odščipnite in na ta način spojite stranice. Mošnjiček obrnite na glavo in ga narahlo sploščite v okrogel kruhek debeline 1 cm. Kruhke pecite 30-40 minut na 180°C.
DOBER TEK! - გაამოთ!
Fotoutrip Page na Facebooku
Da boš prvi obveščen o novih in prihajajočih objavah! Lajkaj in sledi!
Kategorije
Zadnji komentarji