»Šnelkurz« injere za konec

To bo zadnja objava v sklopu popotniških zapiskov iz Etiopije. V štirih tednih potovanja sem obiskal tako sever, kot tudi jug države, za konec pa sem si prihranil še glavno mesto. V Addis Ababi, četrtem največjem afriškem mestu, občutite blišč in bedo Etiopije bolj kot kjerkoli drugje. Ob širokih avenijah se dvigajo nove, večnadstropne veleblagovnice, poslovne in stanovanjske zgradbe, takoj za njimi pa stojijo slumi pločevinastih barak. Številni brezdomci ležijo po ulicah in se borijo za preživetje, medtem ko drugi brezskrbno posedajo v finih lokalih in se zabavajo v klubih.

Konkretnih planov za Addis Ababo nisem imel, mi pa je na pamet švignila ideja, da bi se lahko udeležil kuharskega tečaja. Slednje se je izkazalo za misijo nemogoče, saj po več kot enournem brskanju po spletu (kot tudi vodiču) nisem našel niti ene uporabne informacije na to temo. Imel sem neverjetno srečo, da sem preko Mirjam (hvala Mirjam!) spoznal simpatično domačinko Mekdelawit. Povabila me je na svoj dom, kjer mi je njena številčna družina na hitro organizirala »šnelkurz« priprave injere in shira!!! :)

Moje potovanje se je končalo v nedeljo. Ob treh zjutraj smo z eno uro zamude z letališča Bole poleteli proti Turčiji. Na srečo so nas prvih nekaj ur stevardese pustile pri miru in zajtrk postregle šele dobro uro pred pristankom. Istanbul nas je pričakal v  lepem, sončem vremenu, kar pa ne morem reči za Ljubljano; temperature pod ničlo in snežni metež na Brniku.  Dobrodošlica pa taka! :)