Tretji dan »tripa« po južni Etiopiji smo obiskali tržnico plemena Hamer v Dimeki. Na prvi pogled se ni razlikovala od tiste v Key Afar. Trgovalo se je predvsem z oblekami, nakitom, medom, okra barvo in kozjo mastjo (ki ju ženske uporabljajo za izdelavo tipične pričeske), glinenimi lonci, začimbami, milom, tefom, tobakom, bananami, japankami iz odpadnih gum, itd. Nazajgrede smo zavili še v pivnico, kjer smo si v družbi domačinov privoščili lokalno medeno vino imenovano »tej«. Na zdravje!
Vrhunec tripa je bila prav gotovo udeležba t.i. »bull jumping ceremony«. Gre za iniciacijo, kjer mlade fante plemen Hamer in Banna sprejmejo med odrasle moške. Obred se prične s tradicionalnimi plesi in petjem, zvoki zvončkov in trobent ter obilico doma zvarjene rjave alkoholne brozge. Nadaljuje se z bičanjem ženskih sorodnic iniciantov, saj jim s tem izkažejo svoje spoštovanje in družinsko ljubezen. Večje brazgotine izkazujejo večje spoštovanje. Po dobrih dveh urah nastopi čas za bike. Čredo 15-30 bikov postrojijo v vrsto, pri čemer vsakega bika za roge in rep držita po dva moška predstavnika plemena. Naloga iniciantov, ki morajo biti med obredom goli, je skočiti na hrbet prvega bika, teči po hrbtih preostalih bikov, na koncu skočiti na tla ter zadevo ponoviti še trikrat.
Zaradi številnih turistov in za nas nepredstavljivih in na čase bizarnih prizorov bičanja in krvavečih hrbtov, sem še vedno zmeden in celo v dvomih o pristnosti obreda. Smo imeli zares neverjetno srečo, da je bil obred ravno tistega dne ali pa smo bili priča samo dobro odigrani turistični predstavi? Obredi iniciacije sicer potekajo ravno v tem času in starejša nemška vodička je celo potrdila, da je obred natanko takšen, kot ga je videla pred desetimi leti. A tudi ona se je pridružila našim dvomom. Bi bile ženske za denar, ki ga poberejo z vstopnino, zares pripravljene trpeti bičanje? So zaradi denarja, ki jim pravzaprav nič ne pomeni, pripravljeni »oskruniti« dolgoletno tradicijo obreda in ga brez pravega pomena izvajati turistom kot predstavo? Verjetno ne. A dvom vseeno ostaja. Naj govorijo slike…
O (negativnem) vplivu turizma na prihodnost enih zadnjih afriških plemen ne bom razpravljal, lahko le rečem, da se jim slabo piše. Če je danes do nekaterih odročnejših plemen moč priti le s terenskimi vozili, bo dostop v nekaj letih verjetno možen celo z avtobusi (upam, da se motim), saj skozi dolino Omo dokončujejo novo asfaltirano cesto. Gradijo tudi infrastrukturo za mobilno omrežje, zato se ne čudite, če boste predstavnike plemen kmalu videvali z mobilnim telefonom v roki. Tako ali tako so izrabljene kartice za polnjenje mobilnega računa med mladimi že priljubljene kot uhani!
