»Ledeni« treking v gorovju Simien

Skupaj s Fredericom in Gregom stojim za pultom pisarne nacionalnega parka Simien Mountains v Debarku. Uslužbenec na list pred nami zapisuje spisek ljudi in potrebne opreme za načrtovan petdnevni treking: skavt, kuharica, tri mule in trije mulovodci, šotori, žimnice, posoda, gorilnik, itd. Ko je vse urejeno in plačano, pred nami že stoji podporna četica naše »odprave«. Skupaj s kuharico se takoj zatem odpravimo na tržnico. Dve ure napornega šopinga in naša oprema je težja za 40kg hrane, 14 litrov vode in 5 litrov kerozina.

Pravijo, da ob pogledu na gorovje Simien ostaneš brez besed. Mene je fasciniralo že prvi dan potovanja, ko sem ga na poti v Aksum opazoval s ptičje perspektive. Pilot nam je s posebnim veseljem oznanil, ko smo preleteli najvišji vrh Ethiopije – 4543m visok Ras Dashen. Vulkanski nastanek gorovja Simien je edinstven in sega 40 milijonov let nazaj. Več kot 3000 metrov debela plast lave je izoblikovala ogromen plato, katerega so pozneje razbrazdale reke in ga preoblikovale v čudovito pokrajino, ki jo vidimo danes. Nacionalni park Simien Mountains so ustanovili že daljnega leta 1969, devet let pozneje pa so ga uvrstili celo na seznam Unesca. Obsega nadmorske višine med 1900 in 4543 metri ter predstavlja dom številnim endemičnim živalskim vrstam. »Gelada baboon« opice so izredno miroljubne in večji del svojega časa namenijo trganju rastlinja (trave) s katerim se prehranjujejo. »Walia ibex«, daljni sorodnik »našega« kozoroga, je bolj plašen in ga je zato težje opaziti. Ocenjujejo, da jih danes v Etiopiji živi samo še okoli 500.

Po osmih urah ležerne hoje s skavtom prispemo v »kamp«. Mulovodci so nam že postavili šotore in kuharica je v akciji. Še dobro, da so ubrali bližnjico. Sonce počasi zahaja in temperatura se iz prijetnih 25 naglo spušča proti ničli. Ko sonce popolnoma zaide, že vlečem nase dodatne hlače, dodatno srajco, velur, vetrovko in kapo. Ko e stemni, šklepetam z zobmi in ne ogreje me niti vroča juha, ki jo je pripravila kuharica. Riž in zelenjava sta na krožniku ledeno mrzla v manj kot pol minute. Pred spanjem nase navlečem dodatne nogavice ter zlezem najprej v bombažno, nato pa še v zimsko spalko. V obleki seveda! Šilce domače slivovke me ogreje ravno dovolj, da zaspim za nekaj ur. Sanjam o jutranjih sončnih žarkih, ki mi bodo pregreli telo in napolnili z energijo za nov dan trekinga…