V Lalibeli angeli gradijo cerkve
Vožnje med Bahir Darjem in Lalibelo sem se »veselil« že pred prihodom v Etiopijo. Kljub temu, da sta obe mesti zelo turistični, trenutno med njima ni direktne avtobusne povezave. Večina turistov razdaljo 310ih kilometrov zaradi izredno slabih cest raje preleti. Za prvi del dvanajsturne vožnje sem moral uporabiti privatni transport. Kombi je iz Bahir Darja štartal ob pol štirih zjutraj. V vasi Gashema, kjer sem moral prestopiti, sem po dobrih treh urah čakanja le »ulovil« avtobus na relaciji Woldia-Lalibela, ki me je pripeljal do cilja.
Lalibela, prvotno znana pod imenom Roha, je bila prestolnica dinastije Zegwe. Svetovno znane, v kamen vklesane cerkve, naj bi dal zgraditi kralj Lalibela v 12. in 13. stoletju. Gradnja cerkva je zavita v tančico skrivnosti. Medtem ko znanstveniki trdijo, da je bilo za njihovo izgradnjo potrebno več kot 40.000 obrtnikov, Etiopijci zatrjujejo, da so manj številnim delavcem ponoči na pomoč priskočili angeli. Labirint ozkih prehodov in temačnih tunelov povezuje vseh enajst »kamnitih« cerkva. Izmed njih je prav gotovo potrebno omeniti Bet Medhane Alem, ki je z dolžino 33.5m, širino 23.5m in višino 11.5m največja, v živo skalo vklesana, monolitna cerkev na svetu.
In zakaj največja cerkev ni najbolj znana? Ko je kralj Lalibela zaključil z gradnjo cerkva, je prejel nepričakovan obisk Svetega Jurija (St. George). Zavetnik Etiopije je bil ogorčen, ker mu kralj ni posvetil nobene izmed desetih novih cerkva. Lalibela mu je zato obljubil, da bo zanj zgradil novo, najlepšo izmed vseh…in tega se je tudi držal! Bet Giyorgis je danes najbolj občudovana in tudi najbolj znana cerkev v Lalibeli. V obliki grškega križa je vkopana neverjetnih 15 metrov globoko v žilo skalo. Zaradi posebnega odtočnega sistema na strehi je cerkev, v nasprotju z ostalimi, zelo dobro ohranjena in zato edina, ki je Unesco ni zaščitil z grdimi, protidežnimi strehami.
Kljub temu, da si je možno vseh enajst kamnitih cerkva ogledati v nekaj urah, sem v Lalibeli ostal dva dni. To je bil moj zadnji postanek v severni Etiopiji in nisem želel hiteti. Poleg tega sem bil na čakalni listi štirih poletov v glavno mesto. Prvi dan sem bil na nogah že zelo zgodaj, saj sem želel uloviti del bogoslužnega obreda, ki v Bet Medhane Alem poteka vsako nedeljo (s pričetkom ob 5ih zjutraj!). Množica vernikov ovitih v bela bombažna ogrinjala je posedala v okolici cerkva in poslušala molitev, ki je donela iz zvočnikov na dvorišču. Po koncu molitve so se verniki nagnetli okoli duhovnika in goreče poljubljali križ, ki mu je visel okoli vratu. Popoldne je minilo v ležernemu raziskovanju cerkva, klepetanju z duhovniki in domačini ter poležavanju na senčni terasi odlične lokalne restavracije. Naslednji dan je bil čas za rekreacijo. Povzpel sem se do samostana Ashetan Maryam, ki stoji na vrhu 3150 metrov visoke vzpetine nad Lalibelo. Bolj kot ogled samostana me je mikal čudotiv razgled na Lalibelo in okolico…
Slapovi Modrega Nila
Na avtobusno postajo v Bahir Darju pripešačim okoli sedme ure zjutraj. Gruča preprodajalcev kart hitro zavoha zaslužek in se zakadi vame kot čreda ovac. Kot nori kričijo imena mest, a ker jih popolnoma ignoriram, se počasi le umirijo in odnehajo. Neredim »krog« po postaji in najdem avtobus, ki pelje do vasi Tis Issat, kar v amharskem jeziku pomeni »slapovi Modrega Nila«. Sem eden izmed prvih potnikov in preden se avtobus napolni do zadnjega sedeža, je ura že krepko čez osem. Kot ponavadi sem edini turist na avtobusu. Na poti iz mesta naredimo ovinek v predmestje, kjer pri pouličnem vulkanizerju napolnimo zračnice. Po dobri uri slalomske vožnje mimo jam v makadamu in preko namakalnih kanalov, ki so jih čez cesto speljali domačini, prispemo na cilj.
Imam srečo, da je bližnja hidroelektrarna ravno v okvari. Kljub sušni dobi je tako še vedno dovolj vode, da Modri Nil veličastno pada preko 40 metrov visokega previsa. Ker imam časa na pretek, se spustim do vznožja slapov. Pri tem prebrodim manjšo reko v kateri domačini perejo perilo. Ob vznožju slapov je bučanje spenjene vode nepopisno. Drobne kapljice vode pršijo po zraku s tako hitrostjo, da sem v hipu moker. Nazaj grede Modri Nil s »trajektom« prečkam nad slapovi in se nato peš po drugi poti vrnem nazaj v vas.
V Gonderju režejo glave
Gonderja se bolj kot po gradovih spominjam po dobri kavi in slaščicah, po simpatičnem hotelu (za katerega sta mi Maja in Robi pozneje sporočila, da sta v njem fasala bolhe) in po občutku, da mi mesto, skupaj z njegovimi prebivalci, ni bilo preveč simpatično. Prav slednje je bilo odločilnega pomena, da je bil moj postanek tu krajši, kot sem sprva planiral…
V Gonder sem iz Debarka prispel v popoldanskih urah. Utrujen od večurnega makadamskega poskakovanja na zadnjih sedežih lokalnega avtobusa, omotičen od vročine in zadušljivega, z vonjem po bruhanju nasičenega zraka, sem izpod sedeža počasi zvlekel popolnoma zaprašen nahrbtnik in skočil z avtobusa. Popoldan je minil v znamenju poležavanja v hotelski sobi in izdelavi popotniškega plana za naprej. Sledila je večerja v tradicionalni restavraciji, kjer sem samega sebe še enkrat poskušal prepričati, da okus injere vseeno ni tako slab.
Naslednje jutro sem bil med prvimi, ki so vstopili v kompleks znamenitih gradov. S tem nisem hotel ubežati samo gručam turistov, pač pa izkoristiti tudi lepo jutranjo svetlobo za fotografiranje. S počasnim tempom sem najprej sam prepešačil ruševine podolgem in počez ter se pozneje tu in tam »prislinil« grupi turistov in na ušesa vlekel zgodbe zgodovine; potomec kralja Salomona, kralj Fasiladas, naj bi mesto Gonder ustanovil daljnega leta 1636. Mesto je na račun pomembne trgovske lege hitro obogatelo. Moč, bogastvo in slava Gonderja sta bila znana daleč naokoli. Medtem ko so kralji odeti v zlato in drage kamne obedovali na razkošnih pojedinah, so z grajskega zidu bingljale glave tistih, ki so se jim upali upreti…
»Ledeni« treking v gorovju Simien
Skupaj s Fredericom in Gregom stojim za pultom pisarne nacionalnega parka Simien Mountains v Debarku. Uslužbenec na list pred nami zapisuje spisek ljudi in potrebne opreme za načrtovan petdnevni treking: skavt, kuharica, tri mule in trije mulovodci, šotori, žimnice, posoda, gorilnik, itd. Ko je vse urejeno in plačano, pred nami že stoji podporna četica naše »odprave«. Skupaj s kuharico se takoj zatem odpravimo na tržnico. Dve ure napornega šopinga in naša oprema je težja za 40kg hrane, 14 litrov vode in 5 litrov kerozina.
Pravijo, da ob pogledu na gorovje Simien ostaneš brez besed. Mene je fasciniralo že prvi dan potovanja, ko sem ga na poti v Aksum opazoval s ptičje perspektive. Pilot nam je s posebnim veseljem oznanil, ko smo preleteli najvišji vrh Ethiopije – 4543m visok Ras Dashen. Vulkanski nastanek gorovja Simien je edinstven in sega 40 milijonov let nazaj. Več kot 3000 metrov debela plast lave je izoblikovala ogromen plato, katerega so pozneje razbrazdale reke in ga preoblikovale v čudovito pokrajino, ki jo vidimo danes. Nacionalni park Simien Mountains so ustanovili že daljnega leta 1969, devet let pozneje pa so ga uvrstili celo na seznam Unesca. Obsega nadmorske višine med 1900 in 4543 metri ter predstavlja dom številnim endemičnim živalskim vrstam. »Gelada baboon« opice so izredno miroljubne in večji del svojega časa namenijo trganju rastlinja (trave) s katerim se prehranjujejo. »Walia ibex«, daljni sorodnik »našega« kozoroga, je bolj plašen in ga je zato težje opaziti. Ocenjujejo, da jih danes v Etiopiji živi samo še okoli 500.
Po osmih urah ležerne hoje s skavtom prispemo v »kamp«. Mulovodci so nam že postavili šotore in kuharica je v akciji. Še dobro, da so ubrali bližnjico. Sonce počasi zahaja in temperatura se iz prijetnih 25 naglo spušča proti ničli. Ko sonce popolnoma zaide, že vlečem nase dodatne hlače, dodatno srajco, velur, vetrovko in kapo. Ko e stemni, šklepetam z zobmi in ne ogreje me niti vroča juha, ki jo je pripravila kuharica. Riž in zelenjava sta na krožniku ledeno mrzla v manj kot pol minute. Pred spanjem nase navlečem dodatne nogavice ter zlezem najprej v bombažno, nato pa še v zimsko spalko. V obleki seveda! Šilce domače slivovke me ogreje ravno dovolj, da zaspim za nekaj ur. Sanjam o jutranjih sončnih žarkih, ki mi bodo pregreli telo in napolnili z energijo za nov dan trekinga…
»Splezajmo« v samostan
Sprva nisem nameraval obiskati vzhodnega dela pokrajine Tigray, saj so ceste izredno slabe, dostop do znamenitosti z javnim prevozom pa je skoraj nemogoč. Potem pa se mi je v Aksumu ponudila priložnost, da skupaj z belgijsko turistko najameva minibus z voznikom/vodičem in se odpraviva na 2-dnevni trip po starodavnih samostanih in kamnitih cerkvah. Zakaj pa ne!
O t.i. »kamnitih« oz. »v kamen vklesanih« cerkvah pokrajine Tigray ni znano veliko. Predstavljale naj bi povezavo med starejšo Aksumsko civilizacijo in naprednejšo dinastijo Zagwe (Lalibela). Cerkve, preko 120 so jih našteli, so večinoma preproste, v živo skalo vklesane sobe, katerih stene in stropi so poslikani s čudovitimi freskami. Še bolj kot freske, so zanimive lokacije, kjer se cerkve nahajajo (presodite po priloženih slikah).
»Splezali« smo tudi do najbolj znanega etiopijskega samostana imenovanega Debre Damo. Nahaja se na istoimenski mizasti gori, nedaleč stran od meje z Eritrejo. Dostop do vrha, ki vključuje 15 metrov navpičnega plezanja, je dovoljen samo moškim. Da pa plezanje ne bi bilo prenevarno, vam menihi najprej okoli trebuha navežejo debelo vrv spleteno iz kože, potem pa vas z vso silo zvlečejo proti vrhu. Na vrhu gore Debre Damo stoji tudi najstarejša zidana cerkev v Etiopiji – Abuna Aregawi, ki danes velja za najsvetejši verski objekt v državi. Da o razgledu niti ne razpravljam…
Fotoutrip Page na Facebooku
Da boš prvi obveščen o novih in prihajajočih objavah! Lajkaj in sledi!
Kategorije
Zadnji komentarji