Potosi (rudarska dogodivščina)

Obljuba dela dolg, torej…

…kot že veste, sva včeraj zgodaj zjutraj (ob pol2h) prispela v Potosi, najvišje mesto na svetu (4060m). Dihat se je dalo normalno, brez kisikovih mask :P Hostel sva rezervirala prek telefona pred odhodom busa…še dobr, ker ko sva prispela v Potosi, je blo k mesto duhov… Zjutraj najprej obvezna peš tura po mestu, čez market, kjer sva nabavla sveže ”alla’ žemljice pa mini kolut sirčka (izvora ne veva..mogoče lamin, alpakin??) Pol sva si privoščla malco na balkonu najne sobe;; popoldne sva jo mahnila na že omenjeno turo v rudnik srebra in cinka, ki se nahaja v gori pod katerim leži mesto; nekoč je bil prav zaradi rudnika srebra Potosi največje in najbogatejše mesto na svetu (beri: v času španskega kolonializma); v sami gori je danes preko 300 rudnikov, v njih pa dela preko 1500 rudarjev;

…in kako je torej potekala naša tura: najprej se nas je 10 ‘nadebudnih’ rudarjev obleklo v rudarska oblačila…obvezna čelada in svetilka…potem pa smo jo mahnil na ’rudarsko’ tržnico, kjer smo nabavli darila za rudarje (kokine liste, gazirane sokove in seveda komplete dinamita in detonatorjev)..ker je rudnik še vedno dejaven, se je v zadnjih letih razvila navada, da turisti rudarjem vedno prinesejo ‘darila’ v zameno za vpogled v ‘rudarsko’ življenje; naš naslednji stop je bila tovarna, kjer rudo zmeljejo in ločijo na posamezne minerale (srebro, cink itd…) ter te potem izvazajo v tujino (baje največ na daljni vzhod); ..in potem končno v rudnik…težko je razložit izkušnjo k sva jo doživela (po besedah ’strokovnega’ mojstra za slovenske rudnike-Tamare, je pri nas težko izkusit podobno); na celotni turi smo se spustili na prve 3 nivoje rudnika (od osmih…baje ostali nevarni za rudarje, kaj šele za turiste); vmes smo se plazli po vseh 4ih, da smo lahko prilezli iz enega nivoja na drugega in pri tem naredili spust za cca. 30m; zrak je bil totalno zadušljiv, ker pravega prezračevalnega sistema nimajo…polno arzena, žvepla, azbestnih vlaken…elektrike seveda tud ni blo; vozičke s katerimi prevažajo rudo po tirnicah potiskata/jo 2-4 rudarji, vse delo je ročno..tko da smo se kr pogosto umikal tem vozičkom ja…tud sami smo se preizkusli v ‘basanju’ rude v velke košare s katerimi jo potem dvigajo na površje…seveda nismo preskočili ogleda jamskega ‘hudiča’, kipa, katerega za srečo rudarji obsipajo s kokinimi listi, alkoholom itd…če je v preteklosti srebro veljalo za primarno rudo, danes izkopljejo največ cinka, manjši odstotek je srebra…koliko zaloge rude je še, ne vedo…baje da toliko, kot so jo izkopali vse od kolonialnih časov pa do sedaj (s srebrom, ki so ga kot kolonialisti nagrabili Španci, bi baje lahko zgradili most med Bolivijo in Španijo, pa še bi ga kaj ostalo(?)); večina rudnikov je v zasebni lasti, zaslužki za težaško delo pa so lahko kar veliki (rudar lahko zasluži več kot učitelj, odvetnik…)…vsaka skupina rudarjev sama določa o številu delavnih ur…ker pa več dela pomeni več izkopane rude in posledično več zaslužka, nekateri delajo po več kot 10-12ur vse dni v tednu; ko smo spet zagledali ‘luč sveta’ smo si kr malo oddahnili :) …samo dogodivščine še vedno ni blo konec…od nakupljenih paketov dinamita smo 2 prihranili za ‘zasebno’ demostracijo..iz dinamita smo oblikovali kroglice, vanje vtaknili detonatorje in prižgali……………………sledi obvezno slikanje z gorečim dinamitom (zdej boste rekli, da nismo bli resni…ja mogoce da res :D :P ) Tik pred ‘koncem’ so naši vodiči odnesli goreč dinamit na varno oddaljenost, tko da smo lahko ‘uzivali’ ob BUMu :) In to je to…neverjetna dogodivščina obiska bolivijskega rudnika :) …zdej pa lahko zaprete usta….hahaha

Danes zjutraj (16.7.) sva z busom prispela v Sucre, čudovito kolonialno mesto -- GLAVNO MESTO Bolivije! Široke ulce, polno dreves, palm, trgovinic, kolonialnih zgradb, cerkva, super trg poln tropskega sadja…tukaj ostajava 2 dni, potem pa direktno z nočnim busom nazaj v LaPaz!

LP, T&J