Zadnja etapa
Kot je že zadnjič napisala Tamara, sva najin zadnji dan v Limi preživela bolj na ‘izzi’; s hostla sva se odpravla v center…lokalni bus naju je zapeljal ravno v tisti ‘znamenito-sumljivi’ predel Lime, k sva ga omenjala že v enem od prvih javljanj…
…potem pa na glavni trg Plaza de Armas (seveda sva tja spet prišla v času menjave straže :D )…ker pa je blo to že videno, sva raje dala ‘intervju’ učencem ene od lokalnih ‘high school’ k ga opravljajo za pouk angleškega jezika :) :)
Sva nardila še eno turco do glavnega marketa…po ulcah polno ljudi in ‘ljudi-prodajalcev’ (to zgleda tako, da vsak v rokah nosi po 5 čevljev oz. 3 spodnje majice ali srajce ((na obešalnikih seveda)) in to ponuja nasproti hodečim ljudem…hehe) Vmes so naju premamljali vonji po sveže stiskanih pomarančah, pa polne vitrine živopisanih tort, piškotov, stojnice z mlečnim rižem in pudingom iz črne koruze…pa seveda obvezni pečeni piščanci in pomfri…šibala sva mimo kongresa in v t.i. china town, kjer sva si privoščla poceni kosilo…ob povratku pa se nisva mogla upreti še kosu sadne torte :P
Pot nazaj v hostel je bla čista zmeda…zemljevida področja, kjer sva imela hostel v vodiču ni blo…tko da je bla še sreča, da nama je lastnik hostla dal na roke narisan mini zemljevid okolice hostla…če ne bi verjetno še danes iskala pot nazaj…hahaha; v centru sva šla na lokalni bus, ki nej bi peljal v smeri najinga hostla…nekje na pol poti do tja, sprevodnik in ostali potniki na busu ob pogledu na najin ‘zemljevid’ ugotovijo, da tja avtobus ne pelje in nas zato po hitrem postopku ‘vržejo vn’; tko sva ostala kr nekje v eni soseski in takoj začela ‘štopat’ za nov minibus…tudi drugi nej bi šel v smeri najinega hostla…in na srečo je tudi šel (zadnji odsek sva morala peš…in to kr hitro…ker po opozorilu ljudi v busu, to ni blo ravno ‘turist friendly’ območje..kmh) Čas naju je že pošteno preganjou, ker sva odhod letala mela čez manj kot 2 ure…v hostlu sva hitro nabasala rukzake in hip hop peš na letališče..20min..check-in…in že sva sedela v letalu za Amsterdam; prestop v Amsterdamu, Milanu in po slabem dnevu ‘na poti’ sva ob sončnem zahodu končno prispela v Trst! Od domače pojstle naju je ločila še kratka vožnja…
Aklimatizacija še vedno poteka…pa tud luft je nekam preveč bogat s kisikom ;)
Prilagam končni zemljevid najine poti…zadnje slikce pa sledijo!
Še zadnjič LP od J&T!
Kanjon reke Colce
(piše sopotnica Tamara)
Hej…
Zadnja dva dneva sva prežzivela pa res čist turistično..ohjej:)..kokr je že Jernej omenu sva se nazadnje odpravlala na dvodnevni izlet v kanjon reke Colce, ki je med drugim najgloblji kanjon na svetu..zgledal je nekak tko: zjutrej smo se spet slabo urco vozil po mestu, da smo v vseh hostlih pobral ljudi..potem se je stvar počas začela premikat v smeri kanjona:)..še prej smo seveda mogl nabavt kokine liste za preprečevanje višinske bolezni ;) …am vožnja minila v over dozi informacij…vodička bla res cela zakladnica (od njihovih domačih razmer -- kako se izogibajo davkom za hiše, plači, ceni opek za gradnjo), ko pa smo se premaknil bolj v naravo, se je tema mal spremenila: na poti do kanjona smo si ogledal vse živo kar se nahaja na območju: vikunje, 1001 ptica, lame, alpake, ene zajce…potem smo se poglobil še v rastlinstvo, prepoznavanje višinskih pasov v Peruju in seveda spoznavanje z ogromno vulkani, ki se nahajajo na območju..sledilo je kosilo v Chivay-ju -- hrana za prklonit :), potem nastanitev v hotelu in nadalje “treking”-dobra ura hoje težavnosti recimo Roznika…adrenalin cisti! :D …v okviru tega trekinga smo si ogledali eno mesto na bregu reke Colce in staro pokopališče kmetov iz predinkovskih časov…po napornem vzponu smo si privoščili namakanje v termah (dočakala sm svoj moment, ker mi je bilo res žal, da se nisem za to odločila že v Uyuniju, ko smo vsi dal rep med noge! :D) …po blagodejni kopeli, smo šli še v eno lokalno restavracijo, kjer so mel eno predstavitev lokalnih plesov, potem pa kmal spat, ker smo zjutraj vstali že mal čez pet..
Po zgodnjem vstajanju, zajtrku in mrzlem jutru smo se spet nabasal v avtobus in se odpeljal proti razgledni točki, na malglobljem delu kanjona, kjer smo opazoval kondorje (premer kril 3,2 m in s tem drugi največji premer kril ptice na svetu:o..ni to kr tko:D …po bol ali manj neuspešnem lovljenju fotk smo se spet odpravili na kosilo v prej omenjeno restavracijo v Chivay, potem pa počasi nazaj v Arequipo …vmes smo se ustavili še na najvišji točki naše poti-4800m-visoko, se malo spoznavali naravo, potem pa 3,5 urna voznja nazaj do mesta …tam sva si vsak privoščla še en zajeten kos domače torte, (na poti do hostla srečala še Slovenca s katerima smo bli skupaj na tripu v Uyuni-ju!;)), zvečer pa šibala na letališče, od koder sva letela v Limo …dons nekak preživljava v zabijanju cajta, poskušanju spravt vse stvari v ruzake, zdele pa šibava še v mesto mal pogledat. če se je spremenil kej v zadnjem mescu odkar sva bla nazadnje tukej:) ..zvečer šibava na letalo za Evropo, od doma se pa spet oglasiva in nadoknadva s slikcami, ki jih je bilo zadnje cajte bol malo :)
LP iz Lime, J&T
local time: 11:08 am
Sucre>LaPaz>Arequipa
Heej! S Potosija sva z busom prispela do luštnega kolonialnega mesteca Sucre’ja, glavnega mesta Bolivije. Mesto je sicer veliko manjše kot Lima, vendar zaradi glavnega centra sodne oblasti še vedno drži naziv “prestolnica Bolivije”. Seveda sva nujno obiskala tržnico //direktno nasproti hostla :) //…se nisva mogla upreti sveže narejenim sadnim shake’om in sadnim solatam…cene povedo vse ;) //0.25eu// poleg glavnega trga, kjer sva v senčki palm prečilirala večji del najinega postanka v Sucreju, sva preverla tud en muzej o zgodovini Bolivije..predsedniki…samostojnost..itd…potem pa z nočnim busom v LaPaz..via Potosi..ja se enkrat smo sli tja :P …in naslednje jutro sva že jedla kontinentalni zajtrk na ‘najini ulci’ v LaPazu (beri: šla nazaj v že preverjen hostel); sledil je obvezni in načrtovani ogled Koka muzeja…predvsem konzumacija specialitet iz koke//kokina kava, piškoti, in Tamarina torta prelita s kokinim likerjem :D // sledil je shopping, shopping, ATM…in še shopping (daril še ni vseh :P ); naslednje jutro štart ‘dolge’ 12 urne ture nazaj v Peru točneje v Arequipo; mimo Titikake in Puna na jug Peruja…sem v Arequipo sva prispela v večernih urah…našla en ‘kr’ ok hostel…večerja in spat :)
Prvi dan Arequipe: štartal smo zlo turistično: en znamenit samostan, ki je bil za javnost zaprt celih 391 let…pa muzej, kjer sva vidla eno znamenito zamrznjeno mumijo//deklico, ki so jo našli na vrhu enga bližnjega vulkana//baje so jo Inki daroval bogovom…pol pa seveda še mal shoppinga, preizkušanja lokalnih tort, spoznavanje tropskega sadja (bla na tržnici…tko da veste kaj zej sledi :P ) ..toj pa to! Jutri greva na zadnjo pustolovščino..2 dnevni treking po kanjonu reke Colce…po slikcah sodeč bo fajn!
Se slišimo zadnjič iz Lime…
LP, T&J
local time: 18:05
Potosi (rudarska dogodivščina)
Obljuba dela dolg, torej…
…kot že veste, sva včeraj zgodaj zjutraj (ob pol2h) prispela v Potosi, najvišje mesto na svetu (4060m). Dihat se je dalo normalno, brez kisikovih mask :P Hostel sva rezervirala prek telefona pred odhodom busa…še dobr, ker ko sva prispela v Potosi, je blo k mesto duhov… Zjutraj najprej obvezna peš tura po mestu, čez market, kjer sva nabavla sveže ”alla’ žemljice pa mini kolut sirčka (izvora ne veva..mogoče lamin, alpakin??) Pol sva si privoščla malco na balkonu najne sobe;; popoldne sva jo mahnila na že omenjeno turo v rudnik srebra in cinka, ki se nahaja v gori pod katerim leži mesto; nekoč je bil prav zaradi rudnika srebra Potosi največje in najbogatejše mesto na svetu (beri: v času španskega kolonializma); v sami gori je danes preko 300 rudnikov, v njih pa dela preko 1500 rudarjev;
…in kako je torej potekala naša tura: najprej se nas je 10 ‘nadebudnih’ rudarjev obleklo v rudarska oblačila…obvezna čelada in svetilka…potem pa smo jo mahnil na ’rudarsko’ tržnico, kjer smo nabavli darila za rudarje (kokine liste, gazirane sokove in seveda komplete dinamita in detonatorjev)..ker je rudnik še vedno dejaven, se je v zadnjih letih razvila navada, da turisti rudarjem vedno prinesejo ‘darila’ v zameno za vpogled v ‘rudarsko’ življenje; naš naslednji stop je bila tovarna, kjer rudo zmeljejo in ločijo na posamezne minerale (srebro, cink itd…) ter te potem izvazajo v tujino (baje največ na daljni vzhod); ..in potem končno v rudnik…težko je razložit izkušnjo k sva jo doživela (po besedah ’strokovnega’ mojstra za slovenske rudnike-Tamare, je pri nas težko izkusit podobno); na celotni turi smo se spustili na prve 3 nivoje rudnika (od osmih…baje ostali nevarni za rudarje, kaj šele za turiste); vmes smo se plazli po vseh 4ih, da smo lahko prilezli iz enega nivoja na drugega in pri tem naredili spust za cca. 30m; zrak je bil totalno zadušljiv, ker pravega prezračevalnega sistema nimajo…polno arzena, žvepla, azbestnih vlaken…elektrike seveda tud ni blo; vozičke s katerimi prevažajo rudo po tirnicah potiskata/jo 2-4 rudarji, vse delo je ročno..tko da smo se kr pogosto umikal tem vozičkom ja…tud sami smo se preizkusli v ‘basanju’ rude v velke košare s katerimi jo potem dvigajo na površje…seveda nismo preskočili ogleda jamskega ‘hudiča’, kipa, katerega za srečo rudarji obsipajo s kokinimi listi, alkoholom itd…če je v preteklosti srebro veljalo za primarno rudo, danes izkopljejo največ cinka, manjši odstotek je srebra…koliko zaloge rude je še, ne vedo…baje da toliko, kot so jo izkopali vse od kolonialnih časov pa do sedaj (s srebrom, ki so ga kot kolonialisti nagrabili Španci, bi baje lahko zgradili most med Bolivijo in Španijo, pa še bi ga kaj ostalo(?)); večina rudnikov je v zasebni lasti, zaslužki za težaško delo pa so lahko kar veliki (rudar lahko zasluži več kot učitelj, odvetnik…)…vsaka skupina rudarjev sama določa o številu delavnih ur…ker pa več dela pomeni več izkopane rude in posledično več zaslužka, nekateri delajo po več kot 10-12ur vse dni v tednu; ko smo spet zagledali ‘luč sveta’ smo si kr malo oddahnili :) …samo dogodivščine še vedno ni blo konec…od nakupljenih paketov dinamita smo 2 prihranili za ‘zasebno’ demostracijo..iz dinamita smo oblikovali kroglice, vanje vtaknili detonatorje in prižgali……………………sledi obvezno slikanje z gorečim dinamitom (zdej boste rekli, da nismo bli resni…ja mogoce da res :D :P ) Tik pred ‘koncem’ so naši vodiči odnesli goreč dinamit na varno oddaljenost, tko da smo lahko ‘uzivali’ ob BUMu :) In to je to…neverjetna dogodivščina obiska bolivijskega rudnika :) …zdej pa lahko zaprete usta….hahaha
Danes zjutraj (16.7.) sva z busom prispela v Sucre, čudovito kolonialno mesto -- GLAVNO MESTO Bolivije! Široke ulce, polno dreves, palm, trgovinic, kolonialnih zgradb, cerkva, super trg poln tropskega sadja…tukaj ostajava 2 dni, potem pa direktno z nočnim busom nazaj v LaPaz!
LP, T&J
Uyuni in ‘širša’ okolica
(piše sopotnica Tamara)
Hej…sledi včeraj obljubljeno “poročilo” dogajanja na jugozahodu Bolivije, kjer sva preživela konec tedna :)
V četrtek zvečer sva se odpravla z nočnim busom z La Paza proti Uyuni-ju. Po 12-ih urah, ledeno mrzlem busu in skoraj nič spanja, sva prispela v Uyuni, kjer je bila temperatura nekje okol ničle. Seveda sva se hotela čimprej odpraviti na turo v Salar de Uyuni, tko da sva šla z enim vodičem do agencije, kjer se je odvila mal da ne rahla vojna..cene je dvigal, spuščal k po tekočem traku, na koncu nama je dal še eno hudo menjavo dolarja v boliviane, tako da sva se pobrala ven in šibala naprej. V drugi agenciji se nama je nasmehnila sreča. Ker je bil trodnevni trip za ta dan že zaseden sva se odločla, da greva vseen kar ta dan naprej (čeprav se je isti dan odvijal en huge dogodek v mestu na katerega naj bi prišel celo predsednik Morales :), tko da sva na koncu vzela 4-dnevni trip. Šli naj bi pol enajstih, tko da sva mela natanko pol ure da nabaviva bus karte za čez 4 dni, ko naj bi šla v Potosi, stakneva kej za jest in prepakirat s tavelkih ruzakov zadeve, ki naj bi ble nujne za preživetje naslednjih štirih dni (velik je blo toplega vmes, edina stvar k je ostala v vasi so ble Jernejeve dolge gate za kar se je kasneje kesal..o ja! :)..Ija tko je bla ura okrog 11-ih, ko smo se dva Angleža, dve Irki ter midva spravli na Jeep in odšibal avanturi naproti :) …Prva postaja je bilo “pokopališče vlakov”, kasneje smo si ogledali tovarno za predelavo soli, sledil je krajši postanek nazaj v Uyuni-ju, kjer smo pobrali našo kuharico in njeno pripadajočo zalogo hrane… potem pa se je začelo zares ,saj smo se podal na najvišje ležečo slano puščavo na svetu -- Salar de Uyuni. Blo je uuuuuaaaaauuu!.. sama belina in modro nebo kamorkol si se obrnil..v puščavi smo se ustavili na otoku Pescado (nora mešanica kaktusov, kamnin, koral), kjer smo imeli kosilo, mal umetniško ustvarjal (see the photos;)), sprehajal, potem pa je sledila krajša vožnja do hostla ob vznožju vulkana, kjer smo prespali prvo noc…am kaj bi opisal vse skupej -- MRZLO!…pomoje je blo ponoč pod nulo, voda ni tekla tud mrzla ne, elektrika je bla pa ravn med večerjo za kakšo uro..fino fajn:)..naslednji dan smo ustal mal čez 6 zjutraj, da smo si pogledal sončni vzhod nad puščavo, sledil je zajtrk (morm oment, da hrana je ba res superca -- Izilda se je izkazala:)), kasneje pa smo šli proti kraterju vulkana, kjer smo si v eni izmed jam ogledali mumije spet ene predinkovske kulture in po slabi uri dosegli cilj …ko smo se vrnili nazaj v hostel, smo se spet napokali v avto in šli nazaj do otoka kaktusov, kjer smo počakali na novo skupino za 3-dnevni trek iz Uyunija, kateri sva se z Jernejem kasneje pridružla..zafrkavala sva se kaj bi bil hec, če bi ujagala dva Slovenca in čudež -- v skupini sta bla dva Slovenca:) Poleg njiju je bila še ena Francozinja in Anglež..res fajn ljudje uglavnem…tko da kosilo sva mela potem že z novo skupino, k smo se okrepčal pa je sledila dvo urna voznja v San Jose, drugo prenočišče za naju. Presenetljivo, res je blo luštkano…stene, postelja, mize, celo šank narejeni iz soli, topla voda!, par stopinj več kot prejšnji večer:)..
3.dan: vožnja po pokrajini za dol padt! :D ..postaje: vznožje vulkana (delujočega) z zelo zanimivo pokrajino, ki jo je pustil za sabo tok lave, puščava, kamniti gozd, laguna Colorada (laguna rdeče barve, ki jo povzročajo alge in ostali mikroorganizmi), flamingi..nazadnje hostel, kjer smo mel res luksuz zadnji večer -- za večerjo pica in eno fajn rdeče vino, in clo! zakurl so nam pečko..wiii:)..spala je cela skupina skupej..eni spal dobr, eni mal slabš zarad enga posameznika, ki je celo noč pridn smrčal :)
4.dan: vstajanje mal pred 5. uro (namen čimprej pridt do vrelcev termalne vode, in prehitet ostalih 23 jeepov:P)..am temperatura zunej je bla pomoje globok pod ničlo, ko smo se spet napokal v avto in se odpeljal proti gejzirjem, kjer naj bi imeli zajtrk..en čs smo bli vsi sam tih pa vsak po svoje sklepetal, sam nas je šofer z luksuznim avtom, ki je mel gretje kmal spravu v boljšo voljo..nek na sred poti smo se ustavl..”Amigos, tamle lahko vidte fumarolo..u can make photos if u like..pa res bla tema k v rogu zunej..tko da smo ostal kr fajn na toplem in pršli kmal do vrelca termalne vode, kjer je bilo v načrtu namakanje:o To bo ja!:)..res da je imela voda mal cez 30 stopinj, sam zunej je blo pa pomoje ene -10..tko da se je edin Jernej z naše skupine opogumu in se šou pogret v vodo, drugi smo se pa napokal k sardine nazaj v avto..po dobre pol ure je sledil zajtrk, kjer so šle neomejene količine tople vode (Anglež se je clo tok znajdu, da si je kozarc z vročo vodo dal v štunfe..upam, da je pomagal :). .po zajtrku smo prej omenjenega Angleža Jamesa prepustil drugi skupini, ki je nadaljevala pot proti Čilu, sami pa smo se odpravili proti Laguni Verde (modra laguna-barva posledica mineralov in čuda zadev, ki so se nahajale v vodi), vmes meli postanek še na kraju, ki naj bi “umetniško” navdahnil Salvadorja Dalija, potem pa še par ur vozili po pokrajini, ki ti jemlje sapo:)..na poti nazaj v Uyuni smo se ustavili še v enem manjšem mestu za kosilo, potem v San Cristobalu, nazadnje pa smo okoli petih končno prispeli nazaj v Uyuni. Js sm si najprej oddahnla, da so naju ruzaki počakal 4 dni v agenciji, potem smo z Bojanom in Radom šli še na večerjo (pica padla spet:)), nato pa sva midva šibala na bus do Potosija…v hostel sva prišla okol pol dveh zjutrej, šla pod vroooč tuš po 4ih dneh..potem pa….sledi v naslednjem postu;)
Zadnji komentarji